V premislek: Stisko prenešamo lažje, če nam nekdo pomaga
Nekoga bo vedno doletela nesreča, enkrat enega, drugič drugega. Najmanj, kar lahko naredimo, je, da ponudimo roko in vprašamo, kako lahko pomagamo.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Narava je milostna in čudovita, daje nam zavetje, svetlobo, vlago, rodovitna tla, vse možnosti, da vzklije novo življenje. A lahko je tudi izrazito nemilostna, ko pokaže svojo surovo, rušilno moč.
Poletje se še ni dobro začelo, a smo že tudi v naših krajih lahko občutili udarce toče, doživeli vdore vode in odkrite strehe, predvsem pa začutili strah pred tem, kaj bo prineslo neurje. Marsikje je bil upravičen, saj so neurja uničila pridelke. Večmesečni trud številnih ljudi zgaranih rok in hrbtov je bil v nekaj minutah izgubljen.
Kako naprej, se sprašujejo mnogi. Spet drugi pa, kako se zaščititi pred vse pogostejšimi in vse močnejšimi vremenskimi ujmami, ki so postale del naših življenj in jih ne gledamo več le na zaslonih, kako se dogajajo ljudem na drugi strani sveta. So rešitev zaščitne mreže in zavarovanja? Morda okoljsko bolj ozaveščeno življenje, ki bo omililo podnebne spremembe, ki smo si jih naprtili sami? Verjetno kombinacija vsega naštetega, pa še mnogo drugih drobcev je, ki bi lahko pripomogli k lajšanju posledic nemilosti narave.
A popolne zaščite, tako kot za nič na tem svetu, tudi za to ni. Nekoga bo vedno doletela nesreča, enkrat enega, drugič drugega. Najmanj, kar lahko naredimo, je, da ponudimo roko in vprašamo, kako lahko pomagamo. Če vidimo, da se sosed bori z vdorom vode, obujemo škornje in stopimo pomagat. Če vemo, da je starejši sosedi, ki kljub sključenemu hrbtu in počasni hoji vestno skrbi za svoj vrt, toča uničila pridelek, ji prinesimo svojega, ki mu je ujma prizanesla. Ljudje zares ne potrebujemo veliko, včasih sta dovolj že tolažilna beseda in zavedanje, da v težavah nismo sami.
Tudi na shodu Evangeličanske humanitarne organizacije, ki je bil po dvajsetih letih spet v Gornjih Petrovcih, je odmevalo takšno sporočilo. Pomagajmo si, le kot skupnost smo lahko močni. Le tako, da drug drugemu pomagamo in delujemo kot ekipa, ima naše bivanje na tem svetu neki smisel. Velikokrat je namreč življenje kruto in nepošteno do nas, naših bližnjih, znancev ali ljudi, ki jih ne poznamo. Če nam v stiski nekdo ponudi roko, je to mnogo lažje prenašati. Zato je pomembno, da smo kdaj tudi mi tisti, ki roko podamo in človeku v nemilosti izkažemo milost.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
