Strokovnjak o vesoljskih smeteh: Bo konec vesoljske dobe, kot jo poznamo?
Strokovnjak Primož Kajdič o tem, da naj bi bilo na nebu kmalu milijon satelitov, čeprav jih je sedaj 'le' 17 tisoč. Med letoma 2024 in 2025 na zemljo padlo enajst kosov satelitov.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Vesoljski fizik Primož Kajdič, ki že vrsto let dela na univerzi v Mehiki, je nedavno v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota pripravil tradicionalno poletno predavanje s svojega znanstvenega področja. Naslov predavanja, ki je ponovno privabilo številne obiskovalce, je bil Gneča v vesolju: milijon satelitov in vesoljske smeti.
Kot je pojasnil v uvodu, je razvoj prinesel marsikaj dobrega in novega, a ob tem ustvaril tudi nove težave. »Če smo vajeni, da imamo kupe smeti na zemlji, je novica tudi, da jih imamo v vesolju, v bližini zemlje,« je dejal.
Navedel je, da je bilo od leta 1957 v vesolje poslanih okoli 20 tisoč satelitov, trenutno pa jih okoli našega planeta kroži 17 tisoč. »Okoli dva tisoč jih kroži okoli zemlje, vendar ne delujejo. Dejansko so smeti,« je bil jasen.
Evropska vesoljska agencija in Nasa, je nadaljeval, sledita še drugim predmetom v vesolju in med tistimi, ki krožijo okoli zemlje, jih je približno 54 tisoč s premerom več kot 10 centimetrov in so smeti. Okoli 1,2 milijona drobnih teles je velikih od 1 do 10 centimetrov, okoli 140 milijonov drobcev pa ima premer manjši od enega centimetra.
»Zakaj je to problem? Ti delci se okrog zemlje gibljejo po tirnicah in imajo hitrosti okoli 7 km/s. Pri tej hitrosti ima en delec, ki je težak en gram, podobno kinetično energijo kot izstrelek puške,« je razložil Kajdič in dodal, da že taki delci pomenijo nevarnost za delujoče satelite. Šel je še naprej. Delec s težo 10 gramov ima kinetično energijo osebnega vozila, ki vozi po avtocesti, kilogramski delec pa enakovredno 6–7 tonam dinamita.
Pojasnil je tudi, zakaj je do tega prišlo. Spomnil je, da je kitajska vojska pred skoraj dvema desetletjema izvedla vajo, v kateri je sestrelila nedelujoč vremenski satelit na višini 865 kilometrov. Satelit je eksplodiral, razpadel in nastalo je veliko smeti, približno 3400 delcev, večjih od štirih centimetrov, in okoli 150 tisoč manjših delcev.
Podobne sestrelitve izvajajo Združene države Amerike, izvajala pa jih je tudi Sovjetska zveza. Kot je Kajdič zapisal na svojem Sončnem blogu, je Rusija sovjetski program obudila in pred petimi leti sestrelila satelit, iz katerega je nastal oblak približno 1500 razbitin.
Konec mednarodne vesoljske postaje
V vesolju so tako nedelujoči sateliti, prihaja do njihovih medsebojnih trkov, do eksplozij raket in vse vpliva na povečan pojav smeti v vesolju. Ob tem pa po besedah vesoljskega fizika občasno pride tudi do nepozornosti pri rutinskih dejavnostih astronavtov. Ko so nekoč nameščali izolacijsko folijo na enega od teleskopov, jim je ušlo orodje in tudi to sedaj kroži okoli našega planeta. Težava je, da ti delci oziroma smeti povzročajo poškodbe.
»Število delcev s premerom 10 centimetrov in več z leti hitro raste,« je dejal predavatelj in dodal, da potem krožijo v nizkozemeljskih tirnicah.
Po besedah Kajdiča se je tega že v 70. letih zavedal znanstvenik Donald J. Kessler, ki je preučeval trke med sateliti. Po njem je tudi poimenovan Kesslerjev sindrom oziroma učinek, ki govori, da bi lahko hitro naraščajoče število vesoljskih smeti privedlo do konca vesoljske dobe, kot jo poznamo.
»Ne gre za znanstvenofantastično apokaliptično napoved, temveč za dejansko grožnjo, ki se lahko uresniči že v bližnji prihodnosti,« je Kajdič zapisal v Sončnem blogu. Pristavil pa še, da danes vemo, da se nam v skrajnem primeru obeta, da bosta zaradi tega učinka popolnoma onemogočena delovanje in obstoj satelitov v nizkozemeljskih tirnicah.
Obiskovalcem je povedal, da bo leta 2030 prenehala delovati mednarodna vesoljska postaja, ki kroži na višini 400 kilometrov. Ko bo njena življenjska doba pretekla, jo bo treba poslati v drugo tirnico, za kar bo potrebne veliko energije. »Ker imamo vesoljske smeti, je potiskanje v čim daljše orbite že problematično,« je poudaril Kajdič in dodal, da je mednarodna vesoljska postaja izvedla že 40 manevrov, ker so vedeli, da prihaja vesoljska smet in se ji je bilo treba izogniti.
V vesolju je tudi deset tisoč satelitov Starlink in vsakih 75 sekund mora eden od njih narediti manever, da se izogne vesoljski smeti.
Pravi, da si lahko ljudje mislimo, da je to težava tam zgoraj, a nas v resnici prizadeva. »Od začetka vesoljske dobe do danes vemo za 33 primerov, ko so kosi satelitov padli na zemljo. Enajst od teh v letih 2024 in 2025,« je dejal.
Odprtje ozonske luknje?
Kaj pa se zgodi s sateliti, potem ko se njihova življenjska doba izteče? Kajdič pravi, da je odgovor vedno bil, da se jih pošlje proti zemlji. Ker letijo hitro, zgorijo v plasteh ozračja. A kot je nadaljeval predavatelj, nekatere študije kažejo, da je vstopov v atmosfero že toliko, da prihaja do težav.
»Vesoljska plovila so iz različnih elementov, veliko je aluminija. Ob gorenju se ustvari aluminijev oksid, ki sčasoma zaide v stratosfero, kjer uničuje ozonsko plast. Obstajajo študije, ki pravijo, da če bomo nadaljevali, se lahko zgodi, da se ponovno odpre ozonska luknja.«
Evropska vesoljska agencija sicer načrtuje misijo, s katero bi v vesolje poslali satelit z nekakšnimi rokami, ki bi lovile smeti, a vprašanje je, kako uspešno bi to bilo. To bi lahko bila neke vrste dobra novica, pravi Kajdič, a obstaja tudi več slabih novic oziroma napovedi.
Najprej je spomnil na največjo konstelacijo satelitov v tirnici okoli zemlje. Gre za Iridium iz leta 2019, ki ga sestavlja 75 plovil. Od takrat do danes se je cena izstrelitve v vesolje na kilogram toliko znižala, da se je izstreljevanje satelitov zelo pospešilo. Pred leti je po besedah Kajdiča izšel članek, ki je sprožil alarm z opisom možne situacije v prihodnosti. Velike korporacije naj bi do konca prihodnjega desetletja želele v vesolje izstreliti milijon satelitov. Sedaj jih je 17 tisoč.
Vsako izstrelitev je treba prijaviti komisiji pri Mednarodni telekomunikacijski zvezi, saj vsak satelit za komunikacijo z zemljo potrebuje radijske valove. Komisija skrbi za to, da sateliti ne bi motili drug drugega z oddajniki. Pojasnil je, da je bilo med letoma 2017 in 2023 agenciji poslanih 90 vlog za konstelacije z vsaj tisoč plovili, 23 vlog za konstelacije z več kot pet tisoč sateliti in osem vlog za konstelacije z več kot deset tisoč sateliti. Skupno tako več kot milijon.
Največ vlog je pričakovano iz Združenih držav Amerike in Kitajske. Kajdič je realno priznal, da bo to v primeru realizacije zelo slabo za astronomijo. Sateliti namreč puščajo sledi na fotografijah nočnega neba. Če jih bo okoli zemlje krožilo 50 tisoč, bi bilo lahko v jutranjih urah, ko so najbolj vidni, onesnaženih okoli 90 odstotkov posnetkov. Sedaj sicer observatorij lahko opazovanje, ko gre mimo satelit, prekine in potem nadaljuje, če pa jih bo preveč, se to ne bo dalo.
Če jih bo na nebu samo pol milijona, jih bomo ponoči lahko v vsakem trenutku videli tisoč s prostim očesom, je navedel Kajdič. »Počasi jih bo več kot zvezd. Nočno nebo ne bo več takšno, kot smo ga vajeni. Zvezd vidimo šest tisoč, ampak skozi celo leto. Zato nam to lahko uniči pogled na nebo.«
Dodatno osvetljevanje
Ob koncu je Kajdič spregovoril še o projektu ameriškega zagonskega podjetja Reflect Orbital. To načrtuje mrežo več kot 50 tisoč majhnih satelitov do leta 2035. Nekoliko bi spominjali na jadra, narejeni pa bi bili iz folije mylar, iz katere so tudi očala za opazovanje sončnega mrka. Imeli bi 18 x 18 metrov, bili bi v posebnih tirnicah in bi lahko osvetljevali zemljo. Svetloba bi se lahko uporabljala za sončne elektrarne, za kmetijstvo ..., a to bi prineslo tudi težave. Predavatelj je izpostavil vplive na človeka, živali in rastline.
»Projekt je resen, računa se, da bi se do leta 2035 v vesolje poslalo 50 tisoč takih jader. Vsako bi usmerilo snop svetlobe proti zemlji in bi osvetlilo območje s premerom pet kilometrov, pri čemer bo svetloba dosti svetlejša od lune, če bo padla na nas. Sicer snovalci projekta pravijo, da samo tam, kjer se bo naročilo, a kako bo to natančno možno,« se sprašuje. Sončnim elektrarnam bi denimo priskrbela dodatnih 30 minut svetlobe na dan.
Je pa tudi razkril precedens. Že februarja leta 1992 so Rusi v vesolje eksperimentalno poslali satelit Znamya, ki je osvetljeval zemljo. Potoval je od juga Francije do zahoda Rusije, a ker se je to zgodilo podnevi, ni nihče opazil. »Enkrat se je to torej že zgodilo, tako da mogoče je.«
Astronomi se danes borijo za temno nebo, takšni sateliti pa bi okrepili povprečen sij neba in bi svetili štirikrat bolj kot zdaj. »Takrat ulična razsvetljava ne bo več problem,« je z rahlim cinizmom končal Kajdič.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
