Mateja Zver po letih v tujini ponovno tam, kjer se je vse začelo
Po bogati mednarodni karieri in številnih nastopih v ligi prvakinj se je Mateja Zver vrnila v Prekmurje, kjer želi ženski ekipi Mure pomagati z izkušnjami, obenem pa ostaja zvesta cilju razvoja ženskega nogometa v Sloveniji.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Po več kot desetletju igranja v tujini je ena najuspešnejših slovenskih nogometašinj spet zaigrala za pomurski klub. Mateja Zver, dolgoletna slovenska reprezentantka in kapetanka izbrane vrste, je večino kariere gradila na mednarodnem prizorišču, nastopala je v ligi prvakinj, igrala proti nekaterim največjim evropskim klubom ter zbirala dragocene izkušnje na najvišji ravni ženskega nogometa.
V pogovoru je spregovorila o razlogih za vrnitev v Pomurje, nepozabnih trenutkih iz bogate kariere, razlikah med slovenskim in tujim nogometnim okoljem ter napredku ženskega nogometa v Sloveniji.
Kakšni so bili vaši prvi občutki ob prihodu v Muro, ko ste dobili možnost, da se po vseh teh letih vrnete domov?
V klubu so me nekako prepričali, da pomagam ekipi na prvih dveh tekmah. Nato smo se dogovorili za sodelovanje. Moja situacija sicer še ni povsem dokončna, saj še vedno čakam na možnosti iz tujine. Do konca prestopnega roka je ostalo še nekaj dni, zato bomo videli, kako se bodo stvari razvile.
Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, verjamem, da lahko ekipi veliko ponudim. Za mano je veliko evropskih tekem v ligi prvakinj in nastopov za reprezentanco. Nabrala sem si veliko mednarodnih izkušenj, za katere verjamem, da lahko koristijo ekipi.
Kakšna je bila prva reakcija vaših najbližjih, ko ste jim povedali, da se vračate domov? Ste sploh vedeli, da boste podpisali za Muro?
Pravzaprav niti sama nisem vedela, da bom podpisala za Muro. Imela sem še možnosti v tujini, vendar se zanje nisem odločila, saj bi bila zaradi sistema tekmovanja več mesecev brez tekem, kar ne bi bilo najbolje za reprezentanco.
Na koncu sem gledala predvsem na to, da ostanem v tekmovalnem ritmu. Mura me je hitro prepričala, da pridem in pomagam ekipi v evropskih kvalifikacijah.
Kako je znova igrati v domačem okolju? Nekdaj ste nosili dres Pomurja, zdaj pa ste prvič oblekli dres Mure.
Res je, dres Mure sem oblekla prvič. Pred tem sem igrala za Pomurje Beltince, nogometno pot pa začela v Renkovcih. Nato sem se podala v tujino, kjer sem preživela več kot deset let.
Mura je nekaj posebnega. Stadion, navijači in nogometna kultura v Prekmurju imajo poseben pomen. Tudi ko z reprezentanco igramo v Murski Soboti, je obisk odličen. Mura ima veliko ime in bogato tradicijo. Vesela sem, da imam možnost biti del tega okolja. Če se moja pot v tujini ne bo nadaljevala, je vrnitev domov zagotovo nekaj zelo posebnega.
Vemo, da se vam ni uspelo uvrstiti v nadaljnji del kvalifikacij za ligo prvakinj. So zdaj glavni cilj sezone domača prvenstvena lovorika in morda nov poskus preboja v Evropo prihodnje leto?
Žal nam kvalifikacije za ligo prvakinj tokrat niso uspele. Že na prvi tekmi smo imele lepo priložnost za napredovanje, vendar nas je prejeti zadetek v zadnjih minutah močno dotolkel. Nato smo morale del tekme odigrati z igralko manj, kar nam je dodatno otežilo delo in na koncu nam je zmanjkalo moči.
Poleg tega smo pogrešale nekaj pomembnih igralk. Špela Kolbl se še vrača po poškodbi, manjkala pa je tudi Malakhova. Obe sta zelo kakovostni in hitri nogometašinji, ki bi nam lahko veliko pomagali. Prepričana sem, da bi lahko z njima prikazale še boljšo igro in morda dosegle drugačen rezultat. Zdaj se bomo osredotočile na domače tekmovanje in naredile vse, da sezono zaključimo čim uspešneje.
Za vami je bogata mednarodna kariera. Kakšen je občutek igrati proti največjim evropskim klubom?
To je neverjeten občutek. Mislim, da si vsak športnik želi igrati na najvišji ravni. Več let sem nastopala v skupinskem delu lige prvakinj, kjer smo igrale proti ekipam, kot so Barcelona, Real Madrid in Manchester City.
Takšne tekme ti dajo ogromno izkušenj. Veliko sem doživela in dosegla, zato danes na nogomet gledam nekoliko drugače. Z leti začneš ceniti tudi možnost, da svoje znanje in izkušnje prenašaš na mlajše igralke.
Kako se je po vašem videnju razvijal ženski nogomet v Sloveniji od vašega odhoda v tujino do danes?
Napredek je očiten. Danes imajo dekleta precej boljše razmere za delo kot nekoč. Predvsem se je izboljšala infrastruktura, ki je za razvoj zelo pomembna.
Ko imaš svoje igrišče, dobre razmere za trening in občutek domačnosti, lahko veliko lažje napreduješ. Seveda pa je še ogromno prostora za izboljšave. Če primerjamo Slovenijo z najrazvitejšimi evropskimi državami, so te še vedno nekaj korakov pred nami.
Kaj bi svetovali mladim nogometašinjam, ki želijo uspeti in se morda preizkusiti tudi v tujini?
Najprej morajo dobro trenirati v svojih klubih in se tam dokazati. Če želijo narediti korak naprej, je pogosto potrebno tudi dodatno delo poleg klubskih treningov.
V Sloveniji še vedno premalo pozornosti namenjamo fizični pripravi, ki je v tujini zelo pomembna. Talent je osnova, vendar ga moraš nadgraditi z delom, disciplino in vztrajnostjo.
Bi danes v svoji karieri kaj spremenili?
Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi v mladosti več delala na fizični pripravi. Ko sem prišla v tujino, sem hitro ugotovila, kako pomemben je ta segment nogometa.
Poleg tega je zelo pomembna mentaliteta. Talent sam po sebi ni dovolj. Če ga ne nadgrajuješ z delom, je na vrhunski ravni zelo težko uspeti.
Kaj vas po vseh teh letih še vedno motivira za igranje nogometa?
Nogomet je del mojega življenja že od otroštva. Ob njem sem odraščala in ga vzljubila. Še vedno se počutim dovolj pripravljeno, da lahko pomagam reprezentanci in svojim ekipam.
Dokler bom čutila, da lahko prispevam na igrišču, bom igrala. Ko bom enkrat videla, da ne morem več pomagati na želeni ravni, pa bom sprejela odločitev o koncu kariere.
Se po koncu igralske kariere vidite v vlogi trenerke ali selektorice?
Iskreno me delo trenerke ali selektorice ne zanima. Bolj me privlači individualno delo z mladimi igralci in igralkami.
Vidim se v vlogi osebne trenerke, kjer lahko delaš ena na ena in posamezniku posvetiš več časa. Verjamem, da lahko na tak način igralca bolje spoznaš in mu pomagaš pri njegovem razvoju.
Kaj bi vam pomenilo, če bi vam nekdo čez deset let rekel, da ste bili njegov vzor?
To bi mi pomenilo ogromno. Takrat veš, da si nekaj naredil prav in da si s svojim delom pustil pozitiven pečat.
Biti nekomu vzor je ena najlepših stvari, ki jih lahko športnik doživi. Iskreno, boljšega občutka skoraj ni.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
