Oblast ga je preganjala, a naj bi leta 1945 zaščitil prekmursko cerkev
Zgodba o povojnem pritisku na Evangeličansko cerkev v Prekmurju, o jezikovni cenzuri ter o osebnem šikaniranju puconskega duhovnika in pisatelja.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Zgodovinska znanost in kolektivni spomin sta nagnjena k poenostavljanju preteklosti skozi črno-bele pripovedi, še posebej kadar nanjo gledata skozi ideološka očala diktatur. Zdi se, da je povojni jugoslovanski državni oblasti realno presojo popolnoma zameglilo ideološko sovraštvo do Evangeličanske cerkve in madžarske narodnosti. Le s to politično slepoto je mogoče pojasniti, da so vlogo mojega dedka, seniorja Adama Lutharja, v zgodovini Prekmurja leta 1945 ocenili tako nevredno in krivično.
Dedka so ožigosali za »madžarona« in ga obravnavali kot sovražnika sistema, ki naj bi sodeloval z okupatorji. Zaradi tega je bil od konca vojne tarča nenehnih groženj, šikaniranj in grozodejstev. Medtem ko v medvojnem obdobju osrednja vlada v Beogradu skoraj ni vedela za Prekmurje, so oblasti Socialistične republike Slovenije (vključno z zloglasno tajno službo UDBA) storile vse, da bi zlomile lokalne skupnosti. Da bi se izognile odprtemu, množičnemu spopadu z globoko verno in vplivno Evangeličansko cerkvijo, so spremenile taktiko: njene najuglednejše voditelje so napadle z izmišljenimi, privlečenimi obtožbami.
V povojni Sloveniji so bile pozitivne zasluge, ki so jih moj dedek in njegovi stanovski kolegi imeli za Prekmurje, popolnoma pozabljene – oziroma načrtno zamolčane. Aretirali so ga na primer zato, ker je vodil evangelizacijo v madžarskem jeziku na Hodošu, ki je bil takrat še čisto madžarska vas. Proti njemu so sprožili sodni postopek, ker je izdal učbenik za verouk v prekmurskem jeziku – to so oblasti ocenile kot oviro pri ustvarjanju monolitne, enotne slovenske države in jezika.
Nenehno so ga nadlegovali s hišnimi preiskavami, mu grozili in ga imeli pod stalnim nadzorom tajne policije. Seveda oblast ni odkrito napadla celotnega prekmurskega jezika, temveč se je obregnila ob nepomembne formalne napake: obtožili so ga kršitve tiskarskega zakona, ker na knjigi niso bili natančno navedeni kolofon, avtor, založnik, tiskarna ali kraj izdaje. Vendar se je dedek z izjemnim diplomatskim čutom in pravno logiko ubranil, tako da je sodišče na koncu moralo obtožbe umakniti. Maščevalni sistem pa je knjige uničil še pred koncem sojenja.
To uničevanje se ni ustavilo le pri tem. Dve desetletji njegovega prizadevnega intelektualnega dela sta bili izbrisani, ko je rokopis dokončane prekmurske evangeličanske pesmarice izginil brez sledi. Ko je dedek dokument predal takratnemu seniorju z naročilom za tisk, je državna oblast uradnika prisilila: ali gradivo uniči ali pa ga preda oblastem. Nikoli ni bilo pojasnjeno, kje in v kakšni obliki se je ta nenadomestljiva kulturna in verska dediščina izgubila. Adam Luthar si od te duhovne izgube ni opomogel do konca življenja.
Leta 1948 so ga zaradi lažnih obtožb o sodelovanju z Madžari znova aretirali. Osemintrideset dni so ga zadrževali v človeka nevrednih, ponižujočih razmerah v državnem zaporu, dokler ga niso – zaradi popolnega pomanjkanja dokazov – morali izpustiti. Politični pritisk pa se ni zmanjšal: leta 1948 je moral pod prisilo oblasti odstopiti s položaja seniorja.
Tukaj se poraja upravičeno zgodovinsko vprašanje: zakaj današnji prekmurski spomin ne priznava, da celotno Prekmurje zaradi tega tako imenovanega »sodelovanja« ni utrpelo škode, temveč si je zagotovilo preživetje?
Znano je, da je 6. aprila 1941 zjutraj Nemčija brez napovedi vojne napadla Jugoslavijo. Iz smeri Štajerske so enote Wehrmachta zakorakale v Prekmurje, kar je med lokalnim prebivalstvom povzročilo šok, prestrašenost in hromeč strah. Še tisto jutro, ko je dedek po svoji stari navadi poslušal radijske novice o napadu na Jugoslavijo, je sprejel takojšnjo, usodno odločitev. Sedel je na opoldanski vlak in se odpeljal pet kilometrov stran v Mursko Soboto k seniorju Štefanu Kovaču, da bi oblikovala načrt ukrepanja.
Na dedkovo pobudo so začeli zbirati podpise – danes bi temu rekli peticija. Na odločevalce so se obrnili s prošnjo, naj tretji rajh prepusti Prekmurje Madžarski. Za to argumentacijo je stal čisti pragmatizem: madžarsko upravo je lokalno prebivalstvo skozi tisoč let poznalo, madžarski jezik je večina razumela ali govorila, medtem ko sta bila nemški jezik in nacistična ideologija zanje popolnoma tuja in nevarna.
V nekaj dneh so zbrane podpise poslali madžarski vladi, od koder so romali v Berlin. Diplomatska akcija je bila uspešna: prošnja je bila uslišana. 16. aprila je madžarska vojska vstopila v Mursko Soboto, Lendavo in Čakovec. Prebivalstvo jih je sprejelo s šopki cvetja, s solzami v očeh in z olajšanjem. Čeprav je ta evforija kasneje usahnila – saj so madžarske oblasti v vojni psihozi pogosto na brutalen način preiskovale delovanje prebivalcev v jugoslovanskem obdobju po letu 1920, kar je zaznamovalo odnose med narodoma –, bistvo ostaja nespremenjeno.
Žalostno je, da so ta dogajanja današnjim lokalnim duhovnikom in cerkvenim zgodovinarjem skoraj popolnoma neznana. Eden od razlogov za to je, da so člani današnje generacije duhovnikov študirali teologijo večinoma v Avstriji, Nemčiji ali na Slovaškem, daleč stran od lokalne arhivske realnosti.
Ta dejstva danes skoraj izključno hranijo naša zasebna družinska pisma in mi, potomci, moramo na svojih ramenih nositi dolžnost oživljanja pozabljene dediščine. V povojni Jugoslaviji se preprosto nihče ni upal ukvarjati s temi vprašanji, saj bi že najmanjše raziskovanje prineslo nepredvidljivo maščevanje oblasti.
Vloga mojega dedka, Adama Lutharja, je v Prekmurju bistveno večja in globlja od tiste, ki je trenutno znana v uradnem kanonu. Upam si trditi: brez njegovega delovanja Evangeličanska cerkev v Prekmurju danes morda sploh ne bi več obstajala. Celo zgodovinarji so z ogorčenjem in presenečenjem šele iz dokumentov, ki jih hranim, izvedeli, da je dedek leta 1945 pred civilnimi in cerkvenimi oblastmi v Murski Soboti osebno zaščitil celotno prekmursko cerkveno premoženje.
Cerkve, župnišča, gospodarska poslopja in zemljišča je komunistična država pod krinko »sodelovanja s sovražnikom« že obsodila na popolno zaplembo. Dedek je s svojo široko izobrazbo in neprimerljivim diplomatskim čutom, opirajoč se izključno na dejstva, preprečil ta usodni udarec. Argumentiral je: Prekmurje je bilo tisoč let del Madžarske, pa je ljudstvo kljub temu uspelo ohraniti svoj prekmurski jezik in identiteto – medtem ko so Nemci in Italijani v okupiranih conah slovenski jezik takoj prepovedali.
To so tiste zgodovinske zasluge, ki mojemu dedku v času življenja niso bile nikoli priznane, po njegovi smrti po so bile potisnjene v politično pozabo. Življenje in preganjanje mojega dedka, Adama Lutharja, sta zvesti izraz srednjeevropske usode dvajsetega stoletja: čisti namen so diktature označile za zločin, reševanje življenj pa za sodelovanje s sovražnikom. Molk potomcev in vrzeli v današnji cerkveni zgodovini me zavezujejo, da iz pisem družinskega arhiva vrnem preteklosti tisto, kar ji pripada, in dedku tisto, kar mu gre – spoštovanje, ki si ga zasluži.
Čutim, da je moje osebno poslanstvo – sveti dolg preteklosti in potomcev –, da rešim pozabljena, a za Prekmurje ključna dejanja Adama Lutharja. Dedkova vloga se namreč ne kaže le v tem, da je kot eden zadnjih mohikancev s svojim šestnajstletnim urednikovanjem evangeličanskega tiska branil stari prekmurski jezik, ki sta ga uporabljala Küzmič in Kardoš. Njegovemu pogumu dolgujemo tudi rešitev materialnih in duhovnih dobrin cerkve. Brez te diplomatske in človeške pokončnosti danes v prekmurskih evangeličanskih cerkvah verjetno ne bi zvonili zvonovi. To resnico dolgujemo njemu – in dolgujemo jo sebi.
O avtorici pisma
Suzana Guoth je bila rojena leta 1943 v Sombotelu. Otroštvo in zgodnja mladostniška leta je preživela pri starem očetu, evangeličanskem duhovniku Adamu Lutharju, v Puconcih. Obiskovala je soboško gimnazijo, kjer ji je, kot nam je povedala, v nižjih razredih osemletne gimnazije (nižja gimnazija) ljubezen do slovenskega jezika privzgojil profesor Franc Zadravec. To ljubezen je negovala tudi po tistem, ko se je leta 1958 preselila v Sombotel, kjer živi še danes kot upokojena profesorica nemščine in ruščine. Poleg učiteljskega dela je delovala kot tolmačka, napisala in prevedla več kot 20 knjig, na visoki pedagoški šoli v Sombotelu kot prva poučevala slovenski jezik porabske študente, njeni literarni in strokovni prispevki pa redno izhajajo v različnih revijah. Iz velike moralne dolžnosti, ki jo čuti do zapuščine svojega dedka, je pred kratkim izdala njegov katekizem Glavni navuk za evangeličanske konfirmanduše, zaradi katerega se je Luthar, kot je opisano v njenem pismu, znašel v sodnem postopku. Uspelo ji je najti izjemno težko berljiv rokopis v stari prekmurščini, prepisala ga je na računalnik, ga opremila z opombami v slovenščini za lažje razumevanje danes manj znanih izrazov ter priložila svoje analize. Katekizem je izšel v 12 izvodih.
P. K. M.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
