Jure Kljajić

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Nekatera mesta imajo ulice, po katerih hodiš zato, da nekam prideš. Druga imajo ulice, po katerih hodiš zato, ker upaš, da boš nekaj našel. Ne nujno kaj oprijemljivega. Včasih zadostuje že občutek.

Bilo je pozno popoldne. Sonce je počasi izgubljalo ostrino in stekla izložb so za nekaj minut postala ogledala nekega drugega časa. V takšni svetlobi se vedno zdi, kot da mesto malo utihne. Ljudje sicer še vedno hitijo mimo, avtomobili vozijo po istem asfaltu, semaforji opravljajo svojo dolžnost, vendar imaš občutek, da bi lahko izstopil iz lastnega dneva in ga nekaj časa opazoval od daleč. Na koncu ulice sem zagledal majhno trgovino z rabljenimi ploščami. Trgovina je bila natanko takšna kot v filmu High Fidelity. Ko sem odprl vrata, je zazvonil droben medeninast zvonček.

Za trenutek sem obstal. V zraku je dišalo po kartonu, prahu, starem papirju in plastiki. Po vseh tistih materialih, iz katerih so bili nekoč narejeni naši spomini. Ničesar nisem iskal. Vsaj tako se mi je zdelo, medtem ko sem s prsti počasi drsel po hrbtih plošč. Radiohead. Talk Talk. Tortoise. Massive Attack. Portishead. Vsako ime je bilo kot razglednica iz nekega življenja, ki ga nisem pozabil, samo že dolgo ga nisem obiskal. Potem sem ga opazil. Fant, star mogoče dvajset let. Na glavi nekoliko prevelike slušalke, na majici Talking Heads, v rokah pa cede skupine Slowdive. Previdno ga je odprl, prebral spremno besedilo in se za nekaj trenutkov zazrl v knjižico, kot da v njej išče odgovor na vprašanje, ki ga še ni znal ubesediti.

fotografija Pixabay

Nasmehnil sem se. Ne njemu. Sebi. Pred več kot dvajsetimi leti sem stal nekje drugje, z drugim nahrbtnikom, ampak s tem istim občutkom. Tudi jaz sem verjel, da se najpomembnejše stvari skrivajo v ovitkih albumov. Da med besedili pesmi in drobnimi fotografijami obstaja skrivni zemljevid odraščanja. Takrat še nisem vedel, da bom kmalu svojo glasbo pošiljal na Radio Študent in čakal, ali bo nekje na drugi strani nekdo pritisnil gumb »play«. Tistih nekaj minut pred svojo najljubšo oddajo se mi je zdelo, kot da vesolje za trenutek zadrži dih.

Ko sem tako stal med policami, sem se vprašal nekaj, česar si še pred nekaj leti ne bi znal predstavljati. Ali je mogoče, da se mladi danes vračajo k cedejem in vinilkam zato, ker pogrešajo svet, v katerem nikoli niso živeli? Algoritem, ki nam servira glasbo, dandanes ne pozna potrpežljivosti. Pozna samo verjetnost. Če si poslušal Slowdive, ti bo ponudil Cocteau Twins. Če si poslušal Aphex Twina, bo nekje v naslednjih petih predlogih Boards of Canada. Matematično skoraj brezhibno.

Spletnik.si

Pa vendar mislim, da najbolj pomembne stvari v življenju skoraj nikoli ne pridejo po logični poti. Tudi moja glasba ni. Ko sem kot kleemar pošiljal posnetke na Radio Študent, nisem razmišljal o številu poslušanj. Takrat se mi je zdelo skoraj neverjetno že to, da bo nekdo, ki ga ne poznam, v svojem avtomobilu nekje med Ljubljano in Vrhniko prižgal radio in mogoče za tri minute poslušal nekaj, kar je nastalo v moji sobi. Danes je svet obrnjen na glavo.

Morda smo nehali poslušati glasbo tisti trenutek, ko smo začeli poslušati samo še hite. To ni kritika mladih. Prav nasprotno. Zadnje čase opažam nekaj skoraj ganljivega. Mladi kupujejo cedeje. Vinilke. Kasete. Analogne fotoaparate. Na koncertih stojijo v vrsti za fizično izdajo albuma, čeprav imajo vse skladbe že doma na telefonu. Sprva sem mislil, da gre za nostalgijo. Ampak človek ne more biti nostalgičen za časom, v katerem nikoli ni živel.

Morda gre za nekaj veliko bolj vznemirljivega. Morda se vrača želja po tem, da bi stvari spet imele težo. Ne gigabajtov. Da album ni samo mapa z datotekami, ampak predmet, ki ga odpreš. Da med poslušanjem bereš besedila. Da si zapomniš, kdo je igral bas. Kdo je naredil fotografijo za ovitek. Kdo je napisal tisto eno vrstico, zaradi katere boš čez deset let drugače gledal svet. Danes imamo dostop do skoraj vse glasbe, ki je bila kadar koli posneta. Paradoks pa je, da še nikoli ni bilo tako težko, da bi ena sama plošča postala del našega življenja. Če smo včasih zbirali albume, danes zbiramo priporočila.

Pixabay

Mogoče je zato tisti fant s cedejem v rokah v meni sprožil občutek, ki ga nisem pričakoval. Ni me spomnil na mladost. Spomnil me je na prihodnost. Na možnost, da se stvari ne vračajo zato, ker bi šli nazaj. Ampak zato, ker smo nekje na poti naprej ugotovili, da smo za seboj pustili nekaj, brez česar prihodnost ne bo nikoli zares človeška. In če je Jung verjel, da sinhronicitete niso naključja, ampak drobne razpoke, skozi katere za trenutek pokuka smisel, potem morda tudi tisto popoldne ni bilo naključje. Morda nisem našel trgovine. Morda je trgovina našla mene in me spomnila, da smo v času, ko lahko slišimo vse, začeli vse redkeje zares poslušati. Pa ne samo glasbe. Drug drugega. Sebe.