Jure Kljajić

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Glej, kolesar je prehitel traktor po sredini ceste,« me je nedavno opozorila žena med kosilom na terasi gostilne v enem od krajev na skrajnem robu Pomurja. To je bilo kar dvakrat nenavadno. Traktor je imel namreč kar veliko hitrost, poleg ceste pa je bila še kolesarska steza.

Ampak takšnih prizorov ste doslej gotovo že vajeni. Kolesarji, večinoma v popolni kolesarski opremi, s pravimi dirkalnimi kolesi, včasih pa tudi z bolj običajnimi, se vozijo po prometni cesti, si vzamejo prednostno pravico in največkrat ovirajo promet.

Jure Kljajić

Kar nekaj let zapored smo imeli v Vestniku ob koncu leta lestvico najbolj tečnih stvari in v treh od zadnjih štirih letih so povsem pri vrhu pristali »kolesarji na prometnih cestah« s pripisom »zdi se, da njihovo število premo sorazmerno narašča z dvigom temperature in težo njihovih kilogramov«.

Ne vem, kako se lahko komu zdi, da je kolesarjenje sredi največje poletne vročine in sopare ob 35 stopinjah Celzija koristno za njegovo zdravje, osupljivo pa je, da so pogosto med takšnimi ljudje v zrelih letih s prekomerno »kilažo«, kar še povečuje dejavnike tveganja pri tem početju. Zanimivo je tudi, da jih na primer konec septembra ali v začetku oktobra, ko so vremenske razmere najbolj primerne za kolesarjenje, več nikjer ni.

Jure Kljajić

In da ne bo kdo mislil, da sem proti profesionalnemu ali rekreativnemu kolesarjenju. Ravno nasprotno. Dolga leta sem po televiziji spremljal prav vsako etapo dirk po Italiji, Franciji in Španiji. Všeč mi je bilo, da si lahko ob nenehnem spremljanju bolj podrobno spoznaval kraje, skozi katere je peljala kolesarska karavana, in všeč so mi bili nekateri posamezni kolesarji. Najprej Bask Miguel Indurain, nato pa Američan Lance Armstrong. Tega sem občudoval več let, dokler na koncu ni priznal, da je svoje veličastne zmage na Touru dosegal s pomočjo nedovoljenih poživil. To mi je povsem ubilo voljo do gledanja dirk, od Armstronga pa sem zahteval vračilo denarja za nakup njegove knjige Ne gre samo za kolo. Še zdaj čakam, kdaj bodo prispeli ti dolarji na moj račun.

Pa ni bil samo Lance takšen. V tistem obdobju je skoraj redno na nekaj mesecev v javnost prišla informacija, da je ta in ta zmagovalec na tej in tej dirki slavil s pomočjo dopinga, kot se je takrat večinoma reklo. Profesionalno kolesarstvo je od takrat zame izgubilo skoraj ves lesk.

Zdaj se normalno veselim uspehov Tadeja Pogačarja, ne morem pa se načuditi obsedenosti Slovencev, ki od njega vsako leto malodane zahtevajo zmago na dirki po Franciji. Pustite ga pri miru, fant je naredil že več kot dovolj. Tudi če bo na koncu dvanajsti, bo tudi to na najtežji preizkušnji na svetu velik uspeh.

Profimedia

Glede rekreativnega kolesarjenja pa lahko povem, da sem tudi sam v svojem otroštvu in mladosti rad kolesaril ter se udeležil nekaj tovrstnih kolesarskih maratonov. Takrat smo seveda imeli še bolj staromodna kolesa, pa tudi prometa na cestah je bilo precej manj, čeprav pri tem ne mislim ravno na obdobje vladavine Marije Terezije. Smo pa kolesarji bolj pazili na to, da se izogibamo prometnim cestam in da uporabljamo kolesarske steze, kljub temu da jih je bilo še zelo malo.

Še zdaj se občasno odpravim v službo s kolesom, kadar se mi ljubi »napumpati« zračnico, ki mi vedno pušča. Morda se kdo spomni mojih peripetij izpred nekaj let, ko so me ob potiskanju kolesa s prazno gumo pošiljali od enega servisa do drugega, kar sem opisal v eni od svojih kolumn. Moram pa priznati, da me v mojih letih včasih vseeno bolj mika na ameriški sprehod. To pomeni, da se z avtom popeljem po makadamski stezi skozi gozd, spustim okno, nagnem glavo ven in se nadiham »svežega« zraka.

Morda je presenetljivo, da se očaranost naših ljudi nad kolesarjenjem ni pojavila šele z uspehi slovenskih tekmovalcev, ampak že mnogo prej, kakor je pred natanko šestdesetimi leti v svoji knjigi Kolesarstvo – ljudski šport v Pomurju opisal Hrabroslav Lindič - Sine. Čeprav se je rodil v Radečah, je osnovno šolo obiskoval v Lendavi, srednjo pa v Murski Soboti. Potem ko se je upokojil kot profesor športne vzgoje, zime preživlja v Prekmurju, kjer je doma njegova partnerka, poleti pa dela kot skiper (vodja posadke jadrnice ali motorne barke) v Pakoštanah pri Zadru.

Foto Bobo

Omenjeno knjigo je napisal kot maturitetno nalogo pri profesorju Evgenu Titanu.

»Ko sem raziskoval po prekmurskih vaseh, sem bil malce lepše oblečen in so ljudje mislili, da sem iz davčne inšpekcije, ker si moral takrat kolo prijaviti. Zato so mi na vprašanje, koliko koles imajo doma, odgovarjali, da nobenega, ko pa sem jim razložil, da nisem z davkarije, ampak samo srednješolec, ki dela maturitetno nalogo, so mi dostikrat priznali, da imajo doma kar štiri kolesa,« mi je nekoč povedal med smehom. V poglavju Razvoj kolesarstva v Pomurju je zapisal, da so bili izseljenci v Francijo, ZDA, Kanado in Nemčijo pionirji, ki so prvi pripeljali redka kolesa v našo pokrajino, in tudi študenti so v tej vlogi prizadevno sodelovali. To ekonomično prevozno sredstvo je v Pomurju postajalo domače in služilo v številne namene lastniku.

Matej Novak

V poglavju Kolesarjenje pa je poudaril, da je v Pomurju res toliko koles in kolesarjev, da lahko mirno zatrdi, da je kolesarstvo ljudski šport. »Tako kot si v drugih krajih ne bi mogli predstavljati hiše brez ure, tako si v Pomurju ne moremo zamisliti hiše brez kolesa.« Dodal je, da je bilo tistega časa (leta 1964) v murskosoboški občini 36 tisoč koles, v lendavski občini pa 12.300.

Danes se zdi, da je kolesarjev več kot samih koles. Profesionalni kolesarji lahko po pravilih za potrebe treninga vozijo po cesti, tudi če je zraven kolesarska steza, vse ostale rekreativce, ki se požvižgajo na kolesarsko stezo in raje ovirajo promet, ker so pomembni samo oni, pa bi tudi Sine razsvetlil in jim povedal naravnost v obraz: »Ne, vi niste Pogačarji ne Rogliči.«