V premislek: Državljani kot obiskovalci v gledališču. Kdo pije in kdo plača
Umestno je vprašanje, ali bodo odločevalci, kljub velikemu zavedanju o pomenu kmetijstva in samooskrbe, smele načrte za prihodnost v tej smeri pripravljali tudi, ko sejemske luči ugasnejo.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Veliko ljudi se je te dni sprehodilo po gornjeradgonski promenadi sejma, ki ga pozna domala vsa Slovenija. Ves državni vrh je obiskal naše kraje, ki se jim sicer velikokrat zdijo zelo daleč. Veliko so govorili, povedali pa bolj ali manj enako. Da je kmetijstvo pomembno, da moramo biti samooskrbni, kupovati lokalno hrano, ohraniti kmeta. Ker brez kmeta ni hrane, brez hrane ni države.
Nihče ni pozabil dodati, kaj vse mora pri tem narediti država in kaj vse bodo spremenili. Kdo je ta država? In kdo so ti ljudje, ki so naredili toliko narobe, da je treba toliko popraviti? Se ne vrtijo nemara že leta isti ljudje na našem političnem parketu, izmenjaje, kot v plesu v paru, le da enkrat vodi eden, drugič drugi?
Mi, državljani, pa smo kot obiskovalci v gledališču, ki spremljamo predstavo, napisano tako dobro, da večino časa ne vemo, kdo pije in kdo plača.
Politiki so na sejmu Agra v en glas poudarjali, celo s čustvenimi notami pozivali ljudi, naj smo solidarni in kupujemo pri lokalnem kmetu in ga tako najbolj neposredno podpremo. Sprašujem se, ali je to res dovolj. Vsekakor pripomore, saj tudi sama verjamem, da če pomagaš enemu, pomagaš vsem, v prenesenem pomenu seveda. Ampak, a ni ravno država tista, ki bi morala biti pri tem zgled?
Daleč največji porabniki hrane so javni zavodi. Po podatkih kmetijskega ministrstva vrtci, šole, bolnišnice, domovi za starejše in Slovenska vojska skupaj pripravijo več kot 219 milijonov obrokov na leto, v vrednosti več kot 415 milijonov evrov. Živila naročajo prek javnih razpisov, kjer pa ni jasnih postavk, da morajo biti lokalno pridelana.
Za določen odstotek živil res ni potrebno, da je merilo najnižja cena, ampak so lahko to krajše dobavne verige, kakovost, sezonska živila in okoljska merila. Ampak daje možnost izbire. Če želi zavod varčevati, se do neke mere lahko drži kriterija najnižje cene. Po drugi strani pa, če bi zavod želel kupiti večje količine nekega živila, se lahko zaplete pri dobavi in zmožnostih lokalnih pridelovalcev.
Umestno je torej vprašanje, ali bodo odločevalci, kljub velikemu zavedanju o pomenu kmetijstva in samooskrbe, smele načrte za prihodnost v tej smeri pripravljali tudi, ko sejemske luči ugasnejo.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
