Kolumna: Ko je bil otrok še otrok
Film Nebo nad Berlinom ni pripoved le o angelih, temveč tudi o svetu, ki ga je mogoče gledati z odprtimi očmi, radovednostjo in otroškim čudenjem – lastnostmi, ki jih sodobni človek vse težje ohranja.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Leta 1987 je nemški režiser Wim Wenders po scenariju Petra Handkeja posnel film Nebo nad Berlinom, ki si ga je bilo kmalu mogoče ogledati tudi v Ljubljani. Počasen, statičen film, dogajanja v filmu ni na pretek, v glavnem je posnet v črno-beli tehniki, vendar smo bili nad filmom vsi očarani.
Nesmrtni angeli čemijo po strehah berlinskih nebotičnikov, spuščajo se med ljudi na sivih ulicah in prisluškujejo njihovim dostikrat tegobnim mislim, ponavlja se refren (Peter Handke), ki gre nekako tako: »Ko je bil otrok še otrok ...« Angelov ljudje ne vidijo, nekateri posamezniki pa jih vendarle slutijo, taki, ki so radovedni in se znajo čuditi kot otroci, največkrat so to umetniki, na primer Peter Falk (inšpektor Columbo), ki v tem filmu igra samega sebe (v filmu igra samega sebe tudi glasbenik Nick Cave, še eden od tistih, ki zaznavajo angele).
Angel Damiel (igra ga nemški igralec Bruno Ganz) se zaljubi v cirkusantko Marion in se odloči, da bo postal človek. V tistem hipu, ko angel postane človek, se filmska črno-bela slika obarva, Damiel takoj začuti bolečino, kakršno čutimo navadni ljudje, zadiši mu kava, zaznava vonje, okuse in tako naprej, predvsem pa se vsemu čudi, kot se zna čuditi le otrok. A cena za preobrazbo je velika – Damiel postane smrten.
Wendersov film nam je leta 1987 v prispodobah govoril o čudežnih časih, ki so se nam tisto leto tudi v Ljubljani vrteli pred nosom, padec komunizma je bil pred vrati. Živeli smo v izjemnem zgodovinskem trenutku, ko se je zdelo mogoče vse, postali smo otročje razposajeni.
Socialistični režim se je v takratni Jugoslaviji udiral vase, nebo nad sivo Ljubljano je kar naenkrat buhtelo v vseh mogočih barvah in njihovih odtenkih, dogajali so se čudež za čudežem, izšla je 57. številka Nove revije, Žižek je tega leta izdal knjigo Jezik, ideologija, Slovenci in naposled smo vsi razumeli, kaj nam hoče povedati (ali vsaj mislili, da razumemo), tega leta so Laibachi izdali Opus Dei, ki jim je prinesel mednarodno slavo, pa tudi glasbo s predstave Gledališča sester Scipion Nasice Krst pod Triglavom – Baptism so izdali tega leta, glasbo s predstave, ki jo je leto prej režiral karizmatični Živadinov, slikarski skupini Irwin je istega leta uspelo za praznovanje ob Titovi štafeti podtakniti predelan nacistični plakat, Janša je veljal za enega večjih mirovnikov in je tedaj pisal za Mladino proti JLA, na Radiu Študent so neutrudno vrteli ameriške razbijače Butthole Surfers in srbski romski Duvački orkestar Feata Seidića, medtem ko so po Ljubljani ropotali Lublanski psi.
Sam sem kot študent živel pri pesniku in pisatelju Dragu, ki je pripravljal prispevek o protestantizmu za naslednjo številko Nove revije, igralec Dušan z domače soboške ulice je nastopal v Živadinovi predstavi in je že kot študent postal cenjen igralec, Andrej iz sosednje soboške ulice je iz golega veselja zase iz nemščine prevedel Handkejevo igro Zmerjanje publike, na ljubljanskih ulicah ali na katerem od glasbenih odrov si lahko srečal filmskega polangela Nicka Cava, fikcijo in resničnost je bilo včasih težko ločiti, čudeži so vrveli vsenaokrog.
Kaj se je zgodilo z nebom nad Slovenijo, da se je v štirih desetletjih iz tiste barvitosti razbarvalo v boleče in zadrto rdeče-črno dvobarvje? Če se namreč ozremo proti levi strani neba, je vse v rdečini, če proti desni, vidimo samo črnino. Nobenega odtenka drugih barv, na primer pomirjujoče zelene ali modre, skoraj nikjer več koščka, na katerem bi se lahko spočila z rdečo in črno bombardirana Slovenčeva duša.
V Wendersovem filmu se vsevedni angeli odpovedujejo nesmrtnosti, da bi se lahko kot otroci čudili svetu, današnji Slovenci pa bi vsi radi bili vsevedni angeli, ki se ne morejo ničemur več čuditi, ker vse vedo in so potem zaradi svoje vsevednosti le še razkačeni in besni in bi zradirali z neba vsaj še eno barvo od obeh, ki sta ostali.
Pa vendar: začele so se počitnice, dopusti, zagotovo je kje še kakšna oaza zelenila ali modrine, s katere ne morejo odvrniti pogleda niti angeli, kraj, kjer nikomur niti na misel ne pride, da bi bil vseveden, ampak bo raje v duhu Wenders-Handkejevega otroka verjel, da potok lahko postane reka, reka hudournik in luža morje.
Vsaj za teden ali dva.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
