Poletna šola slovenščine v Prekmurje privabila 22 otrok iz petih držav
Veliko je bilo povratnikov, večinoma pa je šlo za otroke mešanih zakonov.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V prostorih Centra šolskih in obšolskih dejavnosti Murska Sobota je potekala poletna šola slovenskega jezika, ki jo že od leta 2016 organizira Slovenska izseljenska matica (SIM). Slovenščina malo drugače, kot je ime poletne šole, z nekaj izjemami že od vsega začetka, to je od leta 2016, poteka v Murski Soboti.
»Tu smo že skoraj doma, poznamo osebje, pa tudi veliko je mogoče videti v okolici in širše v Prekmurju. Lepo pa je tudi zato, da otroci spoznajo ta del države,« nam je ob obisku povedala glavna tajnica SIM Jasmina Ilič Draković, ki skrbi, da v poletni šoli vse gladko teče. Tako kot je stalnica lokacija, je skoraj od začetka enaka tudi ekipa učiteljic. Slovenski jezik poučujeta Lea Vrečič Lehner in Katarina Rebič, likovni del dejavnosti na poletni šoli pa je v domeni Natalije Veselič Martinjak.
Letošnjo poletno šolo je obiskovalo 22 otrok iz petih držav – Anglije, Madžarske, Bosne in Hercegovine, Srbije in Hrvaške. Največ prav iz zadnje, prišli so z obmejnega območja Reke in Prezida. Kot pove Ilič Drakovićeva, gre večinoma za otroke mešanih zakonov ali tudi Slovencev po obeh straneh, saj je denimo Prezid območje zamejskih Slovencev.
»Veliko otrok se vrača na našo poletno šolo, kar po mojem kaže, da delamo dobro. Nekateri so prišli celo tri- ali štirikrat, potem pa so bili toliko stari, da jih nismo mogli več sprejeti, saj je starostna omejitev od 10 do 15 let,« pove sogovornica in doda, da so interesi za učenje slovenščine med otroki različni.
Velika večina obiskuje tudi dodatni pouk slovenščine v kraju, kjer živijo, tako da že imajo neko jezikovno podlago. V veliki večini imajo starše ali stare starše, ki so Slovenci, in se želijo z njimi pogovarjati v slovenščini, nekateri želijo nadaljevati šolanje na srednji šoli v Sloveniji. »Če imajo v domačem okolju možnost učenja slovenščine in če imajo doma neko spodbudo, potem je interes,« pravi sogovornica.
Ob pouku tudi igra in izleti
Poletna šola ima vsak dan ustaljen urnik. Jutranjemu bujenju in zajtrku sledi nekaj časa za ureditev sob, potem pa se ob 9. uri začne pouk, ki traja do 13. ure. Sledi kosilo z odmorom, drugi del pouka pa poteka med 14. in 18. uro – oba sklopa imata tudi vmesni odmor. En sklop je namenjen učenju slovenščine, drugi likovnemu ustvarjanju. V večernih urah se otroci z učiteljicami odpravijo na sprehod po mestu ali se igrajo na dvorišču.
»V resnici imajo otroci osem ur aktivnega dela, kar je kar veliko, a jih s tem seznanimo in to poudarimo že ob sprejemu na poletno šolo, tako da so na to pripravljeni. Ko pridejo, so prvi dan malo zadržani, drugi in tretji dan, ko pa se že spoznajo med sabo in spoznajo nas, pa se razživijo,« pravi llič Drakovićeva.
En dan je namenjen tudi izletu. Tako so se v sredo odpravili h Gradu in si ogledali tamkajšnji grad, Vulkanijo in se peljali z vlakcem, za konec pa so si v čokoladnici Passero v Tešanovcih izdelali vsak svojo čokoladno liziko. Dan se je sklenil s t. i. body artom na dvorišču, športnimi ter cirkuškimi igrami in risanjem razglednic, na katerih so se znašli motivi, ki so jih na izletu najbolj navdušili, naslednji dan pa so jih pri pouku slovenščine še opisali.
Na dan našega obiska so obiskali tudi pokrajinsko knjižnico, sklep poletne šole pa je bil v soboto dopoldne, ko so pripravili razstavo nastalih likovnih del, ki so jih udeleženci lahko odnesli domov, in s kratkimi prizori gledališke igre staršem pokazali, kako so preživeli teden.
Izredno dobra skupina
V začetni skupini, to je vodila Katarina Rebič, dajejo poudarek predvsem besedišču. »To so otroci, ki v glavnem razumejo veliko večino povedanega – nekateri boljše, nekateri slabše –, govorijo pa bolj malo. Poudarek je na tem, da usvojijo čim več besed in osnovnih slovničnih pravil, da se znajo sporazumevati v vsakdanjih situacijah. Nadaljevalna skupina pa je ena boljših do zdaj, izredno dobro obvladajo jezik in zato usvajajo slovnico na višji ravni,« je povedala Ilič Drakovićeva.
Izjemno dobro znanje letošnje nadaljevalne skupine je potrdila tudi njihova učiteljica Lea Vrečič Lehner. »Učenci imajo zelo bogato besedišče in tudi znanje slovnice. Mislim, da na to vpliva bližina meje, saj jih veliko prihaja z obmejnega območja Hrvaške, in pa sorodstvene vezi, saj so pogosto v Sloveniji, se družijo z bratranci … Težje slovnične strukture usvajamo z vajami, sicer pa se bolj posvečamo pisanju besedil in besedam s prenesenim pomenom, torej slovenskim pregovorom. Nekateri so enaki tistim v njihovem jeziku, nekateri pa so novi,« je dejala učiteljica, ki se že vse od začetka svoje poklicne poti srečuje z učenci, katerih materni jezik ni slovenščina.
»Veliko sem se izobraževala na tem področju in poučevanje teh učencev se mi zdi poseben izziv, hkrati pa je to tudi priložnost, da preverim znanje, ki ga dobim na izobraževanjih,« je sklenila.
75 let Slovenske izseljenske matice
Kako se imajo na poletni šoli in zakaj se učijo slovenščino, smo povprašali tudi nekaj udeležencev. Marija Mihajlović je prišla iz Banjaluke, Slovenec je bil njen pradedek. »Na poletno šolo sem se prijavila, da bi se igrala, spoznala nove prijatelje in se zabavala,« je dejala in dodala, da se doma ne pogovarjajo slovensko, tako da je učenje jezika zanjo nekaj čisto novega.
Iz Banjaluke je tudi Nastja Lunić, ki se je poletne šole udeležila prav tako zaradi spoznavanja novih prijateljev – in da spozna kakšno novo besedo. »Moja babica je Slovenka in velikokrat jo obiščem, a se z njo pogovarjam srbsko ... Največji izziv pri učenju slovenščine pa je zame branje.«
Luka Petrović in Marko Tišma sta prijatelja iz Prijedora, ki sta se te poletne šole udeležila že tretjič, čisto prvič pa je prišel Boris Cazenove, ki je po mami Slovenec, po očetu Francoz, živijo pa v Budimpešti. Kot pove, obvlada slovensko, madžarsko, francosko in angleško, doma se v slovenščini pogovarja z mamo in sestro. In sklene, da mu je slovenščina enostavna, naša dvojina kot posebnost pa mu je všeč.
Poletna šola slovenščine je samo ena od tradicionalnih dejavnosti Slovenske izseljenske matice, ki letos praznuje 75-letnico delovanja. Organizirajo razne natečaje, razstave, predstavitve knjig, okrogle mize in podobno. Letos so v sodelovanju z Inštitutom za slovensko narodopisje ZRC SAZU pripravili prav poseben likovni natečaj z naslovom Barka iz slovenskih voda.
»Na inštitutu so že leta 2020 zbirali zgodbe slovenskih izseljencev iz Argentine in jih objavili v knjigi, nekaj teh zgodb je ilustrirala Irena Žužek. V začetku oktobra bo v atriju SAZU razstava njenih ilustracij, istočasno pa bomo pri nas na matici pripravili razstavo otroških risb. Objavili smo namreč pet teh zgodb in povabili otroke, da jih ilustrirajo, prispele risbe pa bomo razstavili. Odziv je bil zelo dober, dobili smo risbice tako otrok iz tujine kot iz slovenskih šol. Na tak način skušamo pritegniti mlade. Imamo pa vsako leto tudi likovno kolonijo za odrasle, letos je bila že 35., poteka pa v Mostu na Soči v začetku junija. Naša naloga pa je tudi, da predstavimo delovanje naših izseljencev tukaj, v Sloveniji,« je sklenica Jasmina Ilič Draković.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
