Kolumna: Ko se mehurček razblini
Poletni dopust ima posebno moč. Že mesece prej ga načrtujemo, odštevamo dneve do odhoda in si predstavljamo trenutek, ko bomo končno odložili telefon, izključili obvestila za elektronsko pošto in za nekaj časa pozabili na vsakodnevne obveznosti.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Dopust povezujemo s svobodo in srečo. Morda nas prav zato toliko po vrnitvi domov doživi nekaj povsem nasprotnega – občutek praznine, slabe volje in utrujenosti. Temu pojavu danes – tudi stroka – pravi podopustniška depresija.
Čeprav izraz zveni nekoliko pretirano, gre za zelo resničen občutek. Mnogi ga poznajo. Zadnji večer na morju. Kovčki, že pripravljeni ob vratih apartmaja. Pogled na sončni zahod, ki ni več sproščujoč, ampak opominja, da se dopust končuje. Nato polet ali vožnja domov, pranje perila, poln hladilnik obveznosti in že naslednje jutro budilka ob sedmih.
Nenadoma se zdi, kot da je vse lepo ostalo nekje za nami. Morda pa si od dopusta pogosto obetamo preveč. Ne pričakujemo le počitka, ampak skoraj nekakšno preobrazbo. Verjamemo, da bomo po dveh tednih ob morju bolj srečni, umirjeni, bolj zadovoljni s svojim življenjem.
Ko se vrnemo v enake okoliščine, med iste sodelavce, iste skrbi in rutino, pa ugotovimo, da dopust ni čarobna paličica.
Morda zato podopustniška depresija ni toliko posledica vrnitve v službo kot posledica nenadnega preskoka. Med dopustom živimo drugače. Naš dan določata vreme in apetit, ne pa sestanki in roki. Več časa preživimo z bližnjimi, več se gibljemo, več spimo in manj hitimo. Čeprav priznam, da sem med tistimi, ki želijo na dopustu videti čim več, je tempo vseeno drugačen, saj nihče od nas ne razmišlja o ponedeljkovem sestanku ali o kupu neodgovorjenih sporočil.
Tako verjetno ni presenetljivo, da telo in možgani začnejo protestirati, ko se ta mehurček razblini.
Prav zato številni strokovnjaki svetujejo, da si po vrnitvi domov pustimo vsaj dan ali dva za prilagajanje. A bodimo iskreni – redki imajo to možnost. Večina se skoraj z letališča ali avtoceste odpravi naravnost v službo. In tam jih pogosto čaka kopica opravil in občutek, da morajo v nekaj urah nadomestiti vse, kar so zamudili med dopustom. Nič čudnega, da ob tem izgine še zadnji košček sproščenosti, ki smo ga prinesli s seboj.
K temu veliko prispevajo tudi družbena omrežja. Poleti smo bombardirani s podobami popolnih plaž, eksotičnih destinacij in nasmejanih obrazov. Kot da vsi drugi živijo neskončne počitnice, medtem ko se moramo mi vrniti v vsakdan. Resnica je seveda drugačna. Tudi tisti, ki objavljajo fotografije iz čudovitih krajev, se bodo prej ali slej znašli v vrsti na upravni enoti, v službi ali v vrsti na blagajni.
Zanimivo je tudi to, da se podopustniška depresija največkrat ne pojavi med letom, ko se vrnemo s podaljšanega konca tedna ali nekajdnevnega oddiha. Pojavi se po poletnem dopustu, ki ga spremljajo velika pričakovanja. O njem govorimo mesece prej, ga načrtujemo in idealiziramo. Ko je konec, pa se zdi, kot da se je izteklo nekaj pomembnega.
V resnici se ni. Po nekaj dneh ali tednu se večina znova ujame v ustaljen ritem. Sodelavci nas zasujejo z novicami, poštni nabiralnik je pregledan, dopustniške fotografije pa počasi zdrsnejo med tisoče drugih posnetkov na telefonu. Ostanejo spomini in običajno tudi ugotovitev, da smo se imeli lepo.
Zato podopustniške depresije verjetno ni treba jemati preveč dramatično. Če smo po dopustu nekoliko otožni, to ni znak, da je z nami nekaj narobe. Morda pomeni le, da smo se za nekaj časa odklopili od vsakdana in da nam je bilo pri tem zelo všeč. In če smo iskreni – je to vse prej kot problem.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
