Kolumna: Velika moč pravopisa
Ali je morda manj pomembno, kako se kaj zapiše, in je bolj pomembno, s kakšnimi pomeni besedo polnimo?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Če zapišem kaša, nekateri pomislijo na ajdovo, drugi na proseno. In še preden se vprašamo, kdaj proso in ajda sploh postaneta kaša, ki je hkrati jed in tudi surovina, si belimo glavo ob tej dvoumnosti na videz tako preproste in starosvetne besede, ki dobi pomen šele, ko jo postavimo v kontekst. Ker sam zapis nam ne pove dovolj. Čeprav je bil že sam zapis te besede pred stoletji dovolj za prvo črkarsko pravdo, ki je slovensko pišoče delila v Prešernovih časih, ko so se v boju med bohoričico in metelčico križala peresa, na koncu pa je v skladu s starim pregovorom obveljala tretja – gajica.
Ampak besede zaživijo s pomenom šele takrat, ko jih uporabimo v jeziku, ko z njimi prikličemo stvari v bivanje, ko dobijo okvire svojega označevanja: šele takrat jih lahko prav razumemo ali pa ne. Če ostajajo zgolj nekje zapisane, neprebrane, so samo mrtve črke.
Vsak stavek je dilema
V teh časih pričakujemo razkritje novega slovenskega pravopisa, ki bo naslednjih nekaj let, desetletij temeljno orodje razreševanja jezikovnih dilem, določal bo, kaj od zapisanega je pravilno in kaj narobe, pa ne v smislu pomena zapisanega, ampak samo glede črk in besed, posejanih po papirju, vsega tistega, kar tvori jezik, še preden se ukvarjamo z vsebino sporočenega.
Vsak, ki se je kdaj lotil pisanja v slovenskem jeziku, je kmalu ugotovil, da je sleherni stavek prava dilema, občutljivo polje ujemajočih se sklonov, časov, slovničnih števil in spolov; mravljišče malih in velikih začetnic, ki nenadoma niso več samoumevne, ločil, ki bi kar zaplesala po svoje, polglasnikov in glasov, za katere nisi nikoli povsem prepričan, ali si jih pravilno ujel med 25 črk, ki jih imaš na razpolago; da števil, ki bi jih morda kazalo izpisati, sploh ne omenjam. In tega, ali se pravilno piše googlanje ali guglanje, še niti nisem zapisala.
Nov pravopis je pomembno družbeno orodje
Nov pravopis bo skušal ujeti in dohiteti ta vprašanja ter odgovoriti na jezikovne zagate, ki velikokrat segajo onkraj. Jezik ne nazadnje ni zgolj nevtralno sredstvo komunikacije, temveč je odslikava družbe, izraz naše kulturne zgodovine, vsega tistega, kar se je v tisočletjih odvilo na našem prostoru, vseh torb in čorb, ki so ostale za Turki, žlic madžarskega golaža, ki so se razlile po krožnikih, vseh neposredno iz nemščine prevedenih predsednikov, časopisov in podzavesti, ki so se vtihotapili kot nerodni kalki in ostali kot spevne besede; vse do francosko navdahnjenih žurov in randijev ali prijazno podomačenih svetovnih spletov in zgoščenk, ki so izgnale nemarno okrajšane wwwje in cdje. Vsi ti so našli zatočišče v naši govorici, stopili so se v naš jezik in brez njih več ne znamo opisovati sveta, ki nas obdaja. Naš jezik tako odslikava našo realnost, izraža naša družbena razmerja, strukture moči in premoči.
Na način, kako jezik uporabljamo, tudi gradimo svoj vsakdan. Jezik pa ne izraža zgolj družbenih razmerij, ampak ta razmerja tudi poustvarja in soustvarja. Govorica je hiša biti, je zapisal filozof. Z besedami priklicujemo stvari v bivanje. Prav zaradi tega je boj za jezik hkrati boj za simbolno reprezentacijo, družbeno vidnost in legitimnost različnih subjektov. In tu lahko zato govorimo tudi o njegovem simbolnem nasilju, ki se kaže ravno v tem, da vse te opisane hierarhije prikazuje kot naravni red stvari, ne pa kot zgodovinsko in družbeno proizvedene konstrukte.
Zato je novi pravopis nemara bolj pomembno družbeno orodje, kot bi se zdelo na prvi pogled, kot če bi vznemirjenje ob njem odpravili kot še eno črkarsko pravdo, ki jo je Prešeren v zabavljivem sonetu označil kot bitko za oslovo senco. Sodobni pravopisni spori se ne vrtijo več le okoli pravilnosti, temveč okoli vprašanja, kdo sploh ima pravico določati normo, o prostoru konflikta med standardizacijo in pluralnostjo jezika. V digitalni dobi se normativnost razpršuje med korpuse, spletne skupnosti in družbena omrežja. Klasična ideja enotnega pravopisa kot stabilnega centra jezikovne avtoritete se je razpršila. Pravopis tako ni več zgolj vprašanje pravilnega zapisa, temveč prostor kulturnega konflikta.
Kaj pa UI?
Po drugi strani pa bi morda res morali prisluhniti Prešernovemu sporočilu in se vprašati, ali ne živimo v družbi, ki formalnosti jezika pripisuje preveč moči. Dileme spolno vključujočih zapisov, zapisovanja praznikov z veliko ali malo začetnico se pogosto prenašajo s polja slovničnega na polje družbenega. Ali je morda manj pomembno, kako se kaj zapiše, in je bolj pomembno, s kakšnimi pomeni besedo polnimo?
Medtem nam namreč chati in claudi jezik mrcvarijo po svoje. S samostalniškimi povedmi, dolgimi pomišljaji, nenavadno postavljenimi pikami, še bolj nenavadnimi poudarki in pogosto z nekakšno izsiljeno formalno jasnino izraza, ki zahteva določnost tam, kjer smo morda namenoma pustili prostor za dvoumje. Ker včasih je lahko sporočilo tudi dvoumno, tudi to nam omogoča naš jezik in tudi naše misli niso zmeraj povsem enoumne. In tako je tudi prav. Včasih v medprostorih jezika namenoma obmolknemo in prav s tem – največ povemo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
