Stara fotografija z Goričkega obuja čase, ko je sneg združil celo vas
Starejši se v teh zimskih dneh radi spominjajo, kakšne so bile zime nekoč. Sogovornici poudarjata, da je bilo več snega in tudi več povezanosti med ljudmi.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V teh zimskih dneh se starejši radi spominjajo, kako radodarne so bile zime nekoč. Pred dnevi je tako spet aktualna postala fotografija moških, ki so pozirali z lopatami med potkami v snegu. Avtorica fotografije Marjana Konkolič iz Budinec nam je pojasnila, da je nastala leta 1972 prav v Budincih, ko je na obisk s »fičkom« prišel njen stric iz Madžarske.
»Mali rijtar« zbobnal skupaj ljudi
»Tako močna zima je bila, da je sneg prišla odmetavat cela vas. S tem namenom sem objavila fotografijo, saj sem z njo želela pokazati, kako zelo so vaščani znali držati skupaj. Več je bilo druženja, vsi so si med seboj pomagali. Danes pa malokdaj dobiš nasmeh, izjemno malo je tudi spoštovanja,« je dejala. Danes si težko predstavljamo, da bi cela vas stopila skupaj, prijela za lopate in skidala sneg s ceste, saj si je domače dvorišče vsak očistil sam, je dodala.
Marjana se spominja, da je ljudi v tistem času skupaj »zbobnal« Gašper Aleksander, ki je bil »mali rijtar« – glasnik oziroma vaški bobnar. Hodil je po vasi z bobni in obveščal vaščane o novostih oziroma kdaj bo kakšen sestanek ali delo – v tem primeru, kdaj bodo kidali sneg. Konkoličeva dodaja, da so snežne potke naredili tako široke, da so lahko hodili peš ali vozili mleko s konji, kasneje pa je do mlekarne lahko pripeljala cisterna. Prav tako se spominja, da je bilo precej več snega kot danes, ko že nekaj centimetrov povzroča težave. Posebej ji je ostal v spominu zimski večer leta 1986, ko so bili snežni zameti tako močni, da ni vedela, kako daleč ima do doma, ko je pešačila iz gostilne, ki so jo imeli takrat.
»Bila je izjemna složnost, ljudje so neverjetno držali skupaj. Zdaj pa se težko na koga zaneseš oziroma za kaj prosiš. Lepi so bili tisti časi,« je dodala Marjana in opozorila, da kljub materialnim stvarem, ki jih imamo danes, ni več take povezanosti, kot je bila nekoč.
Čutila se je povezanost
Tudi Gizela Köveš, rojena v Adrijancih na Goričkem, se še danes spominja izjemnih zim iz svojega otroštva. Z veseljem se spominja, kako je vas znala stopiti skupaj in poskrbela, da so bile ceste prevozne kljub snegu. Nihče ni posebej ukazoval, da bi poprijeli za delo – a vseeno se je vsak znašel tam, kjer je bilo potrebno, in so skupaj očistili prometnice. Posebej dejavni so bili moški v vasi, ki so pogosto prevzeli glavno delo pri čiščenju. Tudi ona se spominja bobnarja, ki je ob vsaki pomembni vaški nalogi oznanil delo, in tako so vsi vedeli, kdaj je čas, da primejo za lopate. Snežna odeja je bila včasih izjemno visoka, a kljub težavam se je čutila moč povezanosti in sodelovanja.
Pri vsaki hiši so imeli leseno lopato, pomagali pa so vsi – vsak po svojih zmožnostih. Nato so se med seboj dogovorili, kako bodo skupaj očistili ceste. Kasneje, ko je vas dosegla modernizacija, so za pluženje snega uporabljali lesene pluge, ki so jih vlekli konji, kasneje pa traktor – ki je bil le eden v vasi. Snežne nevihte so včasih trajale tudi po dva dni, šola pa je bila težko dosegljiva. Z bratom Brankom se spominjata, kako sta oče in sosed odmetavala sneg, da so lahko šli v šolo. Posebej veseli so bili dnevi, ko so otroci iz daljnih vasi ostali doma, ker ni bilo pouka.
Te zimske dni Gizela še danes opisuje s toplino in nasmehom. Spomini na trdo delo, ki je povezovalo vso vas, in na veselje ob druženju, ko so skupaj premagovali sneg, ostajajo. V teh zimah ni šlo le za čiščenje ceste, temveč za občutek skupnosti. Tudi ona se strinja, da tega že dolgo več ni.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
