S tribune: Slovo zadnjega nogometnega upornika vse bliže
Gre morda za zadnjega nogometaša stare garde, kjer se je ekipa gradila okrog neverjetnih sposobnosti posameznika.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Od nogometne magije kot mlajši ljubitelj tega športa trenutno nimam veliko. Igra je sistemska in analizirana do obisti, kreativnost, individualna briljanca in »švas« s tridesetih metrov pa so v modernem nogometu s strani novodobnih strategov prej kaznovani kot spodbujani.
Ni bilo vedno tako. Figo, Zidane, Ronaldinho, Kaka in »ta pravi« Ronaldo so bili nogometaši prejšnje generacije, ob katerih sem se lahko samo nasmihal, ko sem spremljal njihov enormen individualni nogometni talent. Tudi nogometašev, ki niso »šparali« svojih topov (za to seveda nimam nobenega empiričnega dokaza, le občutek, ki pa je lahko zgolj plod nostalgije), je bilo veliko več kot danes.
Čeprav sem premlad, da bi si v živo ogledal tisti mitološki gol Roberta Carlosa proti Francozom leta 1997, sem si ta posnetek, ko je splet pri nas bil še v povojih, na YouTubu kot mulc ogledal verjetno stokrat. Tu je še en brazilski čarodej, Juninho Pernambucano, zaradi katerega je moj najljubši klub na svetu dolgo časa bil francoski Lyon. Zanj nobena razdalja ni bila prevelika in noben poskus preambiciozen, imel sem občutek, da mu je iz prostega udarca lažje zadeti s tridesetih kot pa s sedemnajstih metrov.
V to kategorijo nogometašev, ki so na igrišču proizvedli trenutke čiste čarovnije, sodi seveda tudi Lionel Messi, za mnoge najboljši, ki je kadar koli stopil na nogometno zelenico. Tudi zame. Morda je Messi celo zadnji nogometaš stare garde, kjer se je ekipa gradila okrog neverjetnih sposobnosti posameznikov.
Ta se namreč umika miselnosti, kjer se kreativnost nogometaša omejuje za ceno uspeha sistema. Prepričan sem, da je takšen nogomet bolj učinkovit, moderni sistemi pa boljši za osvajanje naslovov. A je tudi neprimerno bolj dolgočasen, vsaj z vidika gledalcev, ki nogometašem sploh omogočamo bajne plače. Pred svetovnim prvenstvom sem se iskreno bal, da je njegovega obdobja konec, da je tako kot njegov večni tekmec Cristiano Ronaldo le še bleda senca samega sebe.
Kako vesel sem, da ima »malo argentinsko božanstvo« očitno še nekaj ambrozije v sebi. Prva tekma na mundialu in takoj hat-trick. Ja, ni več isti. Ja, moral bi dobiti karton, morda celo rdečega. Prav imate tudi vsi, ki mu očitate, da teče približno toliko kot jaz po desetki v lepinji. Pa vendarle, kot je rekel Russell Crowe v Gladiatorju: »Se ne zabavate?«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
