Poučevanje zamenjala za politiko in pomembno prispevala k razvoju Porabja
Porabska Slovenka Erika Köleš Kiss je po 30 letih dela kot učiteljica madžarskega in slovenskega jezika postala prva zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Erika Köleš Kiss je rojena 27. novembra 1961 v Monoštru, odraščala pa je na Gornjem Seniku v preprosti in povsem slovenski družini. Vsi njeni starši in stari starši so bili Slovenci, babica po očetovi strani je bila celo iz Čepinec, prababica po materini strani pa iz Trdkove. Erika se je kot prva od dveh otrok rodila očetu Karlu Kölešu, ki je bil šofer od mladih nog. Sprva je vozil tovornjak pri eni od kmetijskih zadrug, kasneje je bil šofer avtobusa, vendar je zgodaj, pri le 52. letih umrl. Mama je bila Marija Bajzek, ki je pet let živela v Budimpešti, kjer je pri ugledni zdravniški družini delala kot gospodinja in varuška otrok. Po vrnitvi v Porabje je ostala doma in skrbela za Eriko ter njenega brata, po smrti moža pa se je zaposlila v Monoštru.
Doma so, kot se spominja Erika, ves čas imeli manjšo kmetijo. Najprej so obdelovali le zemljo, nato pa so na željo očeta redili še krave, zato so zgradili še hlev. V kmečka dela so bili vpeti vsi člani družine, tudi Erika in njen brat. Kot je povedala, je podobno kot njeni takratni vrstniki tudi sama od petega leta starosti morala pasti krave. Na pašo je največkrat hodila sama, velikokrat pa jo je s sabo na njive vzel tudi stari oče.
»V 3. razredu sem morala že okopavati njive, sem pa vedno našla čas tudi za branje. Televizije dolgo časa nismo imeli, takrat sem bila verjetno že v 6. razredu, ko smo jo dobili. Ves prosti čas, ki ga sicer ni bilo veliko, sem porabila za branje. Še pred začetkom šole sem se naučila brati, tudi ob pomoči maminih sester in sestričen, ki so bile od mene le nekaj let starejše.«
Prvi obisk v tujini je bil v Šibeniku
Erika je na Gornjem Seniku, kjer je odraščala, bila med prvimi, ki je začela obiskovati tamkajšnji vrtec, že takrat pa je z veseljem hodila v knjižnico, ki so jo imeli v vasi. V knjižnici je bilo veliko slovenskih knjig, ki jih sicer prav pogosto ni brala, ampak jih je raje le prelistala, je pa z veseljem prebirala Kekčeve zgodbe. Kot se spominja, je vrtec ob odprtju obiskovalo le osem otrok, kasneje je to število naraščalo. »Veliko spominov imam od tam, kar se tiče slovenstva. Čeprav smo imeli madžarsko vzgojiteljico, smo imeli varuško z vasi. To je bila mama Franceka Mukiča, ki nas je učila peti slovenske pesmi. Od nje sem se na primer naučila pesmici Marko skače in Jaz pa pojdem. Res lepe spomine imam iz zgodnjih let.«
Tudi osnovno šolo je sogovornica obiskovala na Gornjem Seniku. Takrat šola še ni bila dvojezična, so se pa tedensko štiri ure učili tudi slovenščino. Pravi sicer, da so bili takratni slovenski učbeniki bolj ali manj le prevodi ruskih učbenikov, tako slovenščina zanje ni bila ravno komunikacijski jezik. »Večina nas je govorila slovensko, madžarsko pa so se morali nekateri naučiti v šoli. Jaz sem govorila oba jezika, ker sta tudi moja starša oba govorila madžarsko in sta se doma z mano pogovarjala v madžarščini,« pripoveduje.
Lepe spomine ima Erika tudi na osnovnošolska leta. Kot je povedala, je že zgodaj začela obiskovati različne tabore, med drugim matematične in pionirske tabore. Tako je med drugim skupaj s preostalimi taborniki en mesec preživela pri Blatnem jezeru, kjer so imeli dopoldan redne šolske ure, popoldneve pa so preživljali v bolj sproščenem vzdušju, čeprav tudi na različnih dejavnostih. »V 7. razredu sem kot pripadnica Slovencev, ki smo bili nekoč del južnih Slovanov, lahko šla v Šibenik, kjer so za mlade organizirali desetdnevno srečanje. Razen Slovenije, kamor smo lahko šli čez mejo le do 30 kilometrov, je bil to moj prvi obisk v tujini, kar si človek seveda zapomni,« tako sogovornica.
Namesto matematike jeziki
Po koncu osnovne šole je želela Erika s šolanjem nadaljevati na gimnaziji v Sombotelu, kjer bi se učila matematiko, ker pa bi morala za sprejem opraviti izpit iz ruskega jezika, je idejo o tem opustila. Vpisala se je na gimnazijo v Monoštru, kjer je leta 1984 tudi maturirala, nato pa se je vpisala na študij slovenskega jezika in književnosti ter madžarskega jezika in književnosti v Sombotelu, ki ga je tudi uspešno zaključila.
To obdobje za Eriko ni bilo posebno le zaradi uspehov na izobraževalni poti, temveč tudi zaradi tega, ker je še v času gimnazije spoznala svojega moža. Kot je povedala, je med poletnimi počitnicami ves čas hodila delat, da bi si zaslužila nekaj denarja. Hodila je tudi v županijo Tolna, kjer je delovala velika zadruga, ki je imela veliko njiv, posajenih s koruzo. Z odraslo brigado je Erika hodila delat na te njive, odstranjevali so vršičke s koruze, delali pa so tudi po dvanajst ur dnevno. »Prenočišče smo imeli v manjši vasici, kjer je živel nekdanji sošolec mojega moža. Rekel mu je, naj pride na obisk, saj da smo tam lepa dekleta. Moj mož je res prišel in tam sva se prvič srečala. Začela sva si dopisovati, nato pa je vse to zamrlo. Leta 1980 sem ponovno šla na to delo, kjer sva se znova srečala, naslednje leto pa sva se poročila.«
Po smrti brata vrnitev v Porabje
Z možem sta osem let živela na njegovi domačiji v Dombovarju, tam se jima je leta 1981 rodil tudi sin Gabor, nato pa sta se leta 1988 vrnila v Monošter. Marca tega leta je namreč sogovornici umrl brat, decembra pa še oče. Ker je mama ostala sama na domačiji na Gornjem Seniku, so se odločili za vrnitev.
Erika se je še istega leta zaposlila na gimnaziji in v dijaškem domu v Monoštru, kjer je bila skrbnica, na srednji šoli pa je poučevala madžarski jezik in književnost ter slovenski jezik in književnost.
Ker takrat še ni imela diplome, se je vpisala na filozofsko fakulteto Univerze v Pecsu, kjer je leta 1995 opravila strokovni izpit za srednješolskega učitelja iz madžarskega jezika in književnosti. »Takratna ravnateljica monoštrske gimnazije me je prosila, naj stopim v kontakt z državnim pedagoškim inštitutom in se poskušam dogovoriti, da bi tudi pri nas izvajali pouk slovenščine na takšnem nivoju, da bi lahko dijaki opravljali maturo. Kar nekaj časa je trajalo to dogovarjanje, nato pa smo le dobili dovoljenje, vendar nismo imeli učnih načrtov. Zato sem jih morala pripraviti sama, pomagala sem si z ruskimi učnimi načrti. Na prvi maturi smo imeli štiri dijake, ki so opravljali maturo iz slovenščine.
« Kot je povedala, slovenskih učbenikov takrat še niso imeli, tudi podpore s slovenske strani takrat še ni bilo tolikšne, je pa bilo zato veliko lažje, ko se je Slovenija osamosvojila, saj je lažje naročila kakšne učne pripomočke. Pri opravljanju mature Erika sicer ni več poučevala, saj je rodila drugega sina Krištofa in je bila na porodniškem dopustu.
Prelomno je bilo leto 2014
Sogovornica je po vrnitvi na delovno mesto aktivno sodelovala tudi pri inštitutu za javno šolstvo, vmes pa je zaradi gospodarskih in političnih sprememb, zaradi katerih so zamenjali tudi ravnateljico, sklenila poučevanje na gimnaziji. Delati je začela na srednji strokovni šoli, kjer slovenščine še niso poučevali, zato je morala tudi tam začeti ves proces na novo. Tudi tam je sestavljala maturo, vmes so uvedli spoznavanje slovenstva, za katerega je sestavljala učne načrte, tudi sama pa se je izpopolnjevala v učenju strokovnih besed v slovenščini, saj so dijaki, ki so se izobraževali za trgovce, izbrali slovenščino kot slovenski jezik.
V tem obdobju se je sogovornica že začela spogledovati s politiko. Leta 1998 je na pobudo Marijane Sukič kandidirala za svetnico Občine Monošter, to funkcijo je opravljala vse do leta 2010. Od leta 2002 do leta 2010 je bila tudi predsednica samouprave dela mesta Monošter, v vmesnem obdobju je postala tudi članica lokalne narodnostne samouprave Monošter - Slovenska ves, med letoma 2002 in 2014 pa je bila tudi podpredsednica Državne slovenske samouprave (DSS). Leta 2006 je nato v Budimpešti zagovarjala še eno diplomo in opravila pedagoški strokovni izpit.
Poučevala je kar trideset let, nato pa je prišlo leto 2014, ki je bilo zanjo prelomno. Postala je namreč prva zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu. »Ko je zakon dovolil, da lahko narodnosti postavijo svojega zagovornika v parlamentu, je naša skupnost najdlje odlašala. Februarja je bilo treba oddati listo, mi pa smo se komaj na začetku tega meseca na mojo pobudo sestali v hotelu Lipa in se dogovorili. Listo je namreč lahko postavila le DSS. Postavljalo se je vprašanje, kdo bi kandidiral za zastopnika, in ker sprva ni bilo kandidatov, sem se javila in sem bila prva na listi,« pripoveduje.
Sinova sta bila takrat že odrasla, zato je ni skrbelo, kako bodo brez nje. Vedela je namreč, da bo morala večino dni v tednu preživeti v Budimpešti. 6. maja 2014 so zagovorniki imeli prisego, po prisegi pa so bili povabljeni na pogovor s takratnim predsednikom vlade Viktorjem Orbanom. »Rekel nam je, da upa, da vsaj mi vemo, kakšno nalogo imamo, saj da on ne ve,« se spominja.
Za delo bila odlikovana
Trinajst izvoljenih zagovornikov manjšinskega naroda je ustanovilo poseben odbor, z delom pa so začeli takoj. Odbor je pridobival vse več pravic, pred parlamentom so lahko predlagali tudi spremembe določenih zakonov, zaradi dobrih argumentacij in sodelovanja pa so videli, da lahko za svoje ljudi veliko naredijo.
»Že od prvega dne sem aktivno sodelovala s tistimi, ki odločajo. Imenovana sem bila tudi za predsednico pododbora za javno šolstvo, kulturo in cerkvene zadeve, zato sem imela veliko dela, saj pododbor ni pokrival le zadev, povezanih s slovenstvom. Kot podpredsednica Državne slovenske samouprave sem doma videla, da ni dovolj ohranjati le kulturo in jezik, temveč moramo narediti nekaj tudi na gospodarskem področju, sicer se bo Porabje izpraznilo,« pripoveduje.
Aktivno je sodelovala s takratno veleposlanico Ksenijo Škrilec in skupaj jima je uspelo prepričati odgovorne, da tudi madžarska vlada od leta 2019 za gospodarski razvoj slovenskega Porabja letno zagotovi 700 tisoč evrov pomoči, podobno kot Slovenija. Vmes je bil ustanovljen tudi skupni sklad Muraba, kar je po besedah sogovornice zelo pozitivno.
»V teh dvanajstih letih sem ogromno hodila okrog ministrov, državnih sekretarjev, drugih odločevalcev in lahko povem, da sem veliko dosegla. Že na začetku sem rekla svojemu asistentu, da moraš lepo prositi in ti bodo prisluhnili. Sama nisem nikoli tolkla po mizi in kar koli zahtevala, temveč sem prosila in mislim, da je bilo to uspešno.«
V posebno čast si šteje, da so v Porabju v celoti obnovili Küharjevo spominsko hišo na Gornjem Seniku, ki je v lasti DSS, obnovljene so vse šole, vrtci, kulturni domovi, ponosna je tudi na to, da je uspela zagotoviti denar za obnovo monoštrske cerkve, deloma pa tudi za števanovsko cerkev.
»Seveda je še kar nekaj stvari na področju infrastrukture, ki jih je treba urediti, med drugim cestne povezave do mejnih prehodov iz Monoštra, pa čiščenje odpadnih voda. Upam, da bo to uspelo mojim naslednikom,« pravi sogovornica in dodaja, da je bilo teh dvanajst let tako lepih kot napornih.
V Budimpešto, kjer je bivala v stanovanju, ki ji ga je zagotovil državni zbor, je odhajala ob nedeljah, saj so imeli ob ponedeljkih plenarne seje, vračala pa se je ob četrtkih ali petkih. Od torka dalje so imeli seje odbora, ker pa je bila tudi v odboru za kulturo in v odboru za narodno povezanost, je imela prvih šest let zasedanje vsak teden tudi tam. Večkrat so plenarne seje potekale tudi ponoči, tako se je zgodilo tudi, da je imela govor ob dveh ponoči. »S politiki, predvsem tistimi, ki so bili najbolj pomembni za to, da lahko za Slovence na Madžarskem kaj naredijo, sem imela zelo dobre odnose, kar je največ veljalo.«
Za vse njeno delo in prizadevanje ji je mesto Monošter leta 2021 podelilo priznanje, DSS pa ji je istega leta podelila še priznanje za Slovence na Madžarskem. Prejela je tudi državno odlikovanje za izjemne zasluge na področju ohranjanja slovenskega jezika, kulture in narodne identitete Slovencev na Madžarskem ter prizadevanja za vsestranski razvoj in napredek Porabja.
Najti mora sebe
V času bivanja v Budimpešti se je z veseljem odpravila tudi na predstave v gledališče, kot zanimivost pove, da ima shranjenih približno 120 vstopnic, si pa zaradi dela, ki je velikokrat potekalo ves dan, določenih delov Budimpešte ni mogla ogledati. »Z možem, ki je v zadnjih nekaj letih večkrat šel z mano v prestolnico, si jo bova zato v miru in podrobno ogledala sedaj. Sva pa bila v preteklosti v Turčiji, na Poljskem in Portugalskem, nedavno sva se vrnila iz Italije, želim pa si obiskati še celinski del Grčije in Španijo. Že 31 let redno hodimo tudi v Izolo, kar je za nas res pravi dopust. Ker pa so me v zadnjem obdobju pestile zdravstvene težave, problem sem imela s kolkom, sem hodila le v službo in domov,« tako Erika.
Kot priznava, trenutno še ne ve, kaj bo počela sedaj, ko je uradno upokojena. Od jutra do večera je na vrtu, rada ima tudi rože, po mamini smrti ureja tudi njen vrt na domačiji, ki je ne nameravajo prodati. V madžarščino bi rada prevedla tudi roman Lojzeta Kozarja Licenciat Janez, saj se vsebinsko veže na Porabje in na monoštrsko bitko. »Najprej pa moram najti sebe. Sedaj uživam tudi v družbi vnukinj, hčerk starejšega sina, saj živimo skupaj, velikokrat pa obiščem tudi mlajšega sina, ki z družino živi v Gjuru, ter vnuka, ki je star pol leta,« je še povedala nekdanja zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu, ki se še vedno ni odrekla želji po tem, da pridobi tudi slovensko državljanstvo.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
