Kolumna: Ne zamudimo življenja
Čas ni naš zaveznik. Kratko je umerjen, starejši si, večji sovražnik postaja. Zato ga pametno izkoristimo, da nam pozneje ne bo žal.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Moja zadnja kolumna je bila objavljena tik pred poletnimi počitnicami, v času valet in sklepnih prireditev. Na družbenih omrežjih so takrat potekale živahne debate o tem, kakšne obleke so primerne za valeto. Nekateri so bili mnenja, da elegantne obleke z razgaljenimi rameni niso primerne za 15-letna dekleta, zgražali so se nad starši, otroki in ravnatelji, ki to dovolijo, čeprav zadnji nimajo niti najmanjše pravice odločati o tem, kako mora biti kdo na valeti oblečen. Spet drugi so menili, da mora biti slovo od šole ovekovečeno na poseben način, k temu spadajo tudi slavnostna oblačila. Morda ponekod res pretiravajo, saj valete organizirajo v hotelih, z živo glasbo, plesno šolo in ogromnimi stroški. A zdi se mi, da v našem okolju take slovesnosti vendarle potekajo v mejah normale in dostojno. Vsa naša dekleta so bila oblečena lepo, po mojem mnenju primerno za tako priložnost. Veselje jih je bilo pogledati.
Časi, ko so bila mlada dekleta zapeta do brade, so preteklost. Obleke z naramnicami so danes nekaj povsem običajnega. Kodeks oblačenja se je skozi zgodovino zelo spremenil. Nekoč ženske niso nosile hlač, danes pa je čisto drugače, v dobesednem in prenesenem pomenu. Vse se spreminja, nekatere stvari na bolje, druge žal na slabše, a tako je pač v življenju. Okusi pa so vedno bili in bodo različni. Največ pa imajo vedno o vsem povedati tisti, ki se jih stvar sploh ne tiče.
Ko zdaj pogledam nazaj, se zavem, da so od valete minili skoraj trije meseci, čeprav imam občutek, da je bilo včeraj. Moje poletje je bilo hkrati lepo, zanimivo in žalostno, saj so se veseli dogodki mešali z izgubo mame. Ta teden smo vstopili v novo šolsko leto in kolo se vrti naprej. Tečejo dnevi, tedni, meseci, leta. Ves čas se pritožujemo, nergamo, iščemo napake, kritiziramo, hrepenimo po blagostanju, ob tem pa ne opazimo lepih drobnih trenutkov, ki nam polzijo skozi prste. Na koncu življenja tako mnogi ugotovijo, da sploh niso živeli, ampak zgolj životarili.
Ob rojstvu je človek nebogljen, popolnoma odvisen od drugih. Usoda rojenih na vojnih območjih je že na začetku zapečatena. Tisti, ki se rodijo v bogatih družinah, imajo avtomatsko več možnosti v življenju, čeprav bogastvo ni jamstvo za uspeh in srečo. Neka absolutna pravičnost že v startu ne obstaja. A kaj je sploh sreča? Zdi se mi, da ljudje nikoli nismo povsem zadovoljni in srečni, saj vedno hrepenimo po tistem, česar nimamo.
Majhni otroci z zavidanjem gledajo starejše in si želijo, da bi čim prej odrasli. Otroci v vrtcu bi radi karseda hitro postali šolarji, osnovnošolci pa čim prej srednješolci, saj takrat dobijo več svobode in niso tako pod drobnogledom staršev in učiteljev. Mladostniki komaj čakajo polnoletnost, ki v naših glavah pomeni pomembno prelomnico. Nekateri želijo čim prej dobiti službo, se osamosvojiti, zaslužiti lasten denar in postati neodvisni od staršev. Spet drugi se odločajo za primeren študij, ki bo ustrezal njihovim sposobnostim, željam in jim prinesel izobrazbo ter poklic, s katerim bodo lahko našli službo.
Odločitev ni enostavna in pogosto ne gre vse po pričakovanjih, saj so predstave precej drugačne od realnosti. Študentsko življenje prinese nove izzive in odgovornosti. Postaneš popolnoma odvisen od sebe, od svojih učnih navad in sposobnosti. Ni razrednika, svetovalne službe, nihče te več ne potiska naprej. Številni obupajo ali izberejo drugo, lažjo smer. Mnogi morajo ob študiju še delati, saj je študentsko življenje zajeten strošek.
Nato pride zaposlitev. Delo je mnogokrat precej drugačno, kot si si predstavljal prej, tudi šefi niso idealni. A treba je zaslužiti za ljubi kruhek. Roko na srce – vsakdo v prvi vrsti hodi v službo zaradi denarja. Le zavarovalniški agenti nas prepričujejo, da ne delajo za lastni interes, ampak zgolj in samo v dobro strank. Če verjameš. Službe so danes naporne, stresne, pogosto trajajo od jutra do večera. Ko pridejo otroci, se čas najprej za trenutek ustavi, potem pa se zavrti s še večjo naglico.
Ob vseh obveznostih pogosto zmanjka časa za stvari, ki so ti pri srcu. Spretno je treba obrniti vsak evro, brez kredita si ne moreš predstavljati lastnega stanovanja in avtomobila, razen če imaš bogate starše. Sam pri sebi nimaš občutka, da se staraš, najbolj se to kaže pri otrocih. Vrtec, izobraževanje, služba in kot bi trenil, so odrasli, ti pa se sprašuješ, kdaj je vse skupaj minilo. Tolažiš se s tem, da boš vse tisto, za kar med delovno aktivnostjo nimaš časa, delal kot upokojenec. Varčuješ, se odrekaš, sanjaš. Potem se pa zgodi kaj nepričakovanega in sanje se v trenutku razblinijo.
Mnogi starejši z veliko žalostjo gledajo nazaj, obžalujejo neizkoriščene priložnosti in odločitve, ki jih niso sprejeli, ker so se bali. Pravijo, da če bi imeli še eno možnost, bi živeli drugače. A na tej zemlji ima vsak le eno življenje. Zato ne razumem ljudi, ki si ga sami grenijo. Še huje pa je, da ga grenijo tistim okrog sebe in se s tem še hranijo. Verjamem, da so globoko v sebi zelo nesrečni. Srečen človek v vsaki, še tako slabi stvari skuša najti kaj dobrega. Čas pa ni naš zaveznik. Kratko je umerjen, starejši si, večji sovražnik postaja. Zato ga pametno izkoristimo, da nam pozneje ne bo žal.
Vsem učencem želim uspešno šolsko leto, učiteljem in staršem pa veliko potrpežljivosti, prijaznosti in zdravega razuma. Zdi se sicer daleč, a nova valeta bo kmalu tu in spet bo treba razmišljati o oblekah. O njihovi primernosti pa – včasih je morda bolje mnenje zadržati zase.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
