Irma Brodnjak Firbas: Bistveni so odnosi, kakovost in strokovnost
Umetnost je bila druga izbira Irme Brodnjak Firbas, a jo lepo prepleta s svojim čutom za lepoto.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Vestnik za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Irma Brodnjak Firbas je s 1. januarjem prevzela vodenje Galerije Murska Sobota. Dolgoletna kustodinja, tudi nagrajenka Mestne občine Murska Sobota za prispevek h kulturi, je spregovorila o svojem delu in viziji vodenja galerije.
Kdaj se je rodila vaša ljubezen do umetnosti?
»Ljubezen ne toliko do umetnosti, ampak do lepega na splošno, se je pri meni razvila že v otroštvu. Odraščala sem na podeželju, kjer sem že kot majhna opazovala cikličnost narave, njene nianse … Zdaj jih doživljam še bolj intenzivno, zato mi je fino, ko se vozim vsak dan v Soboto in nazaj in opazujem te spremembe. Narava in medgeneracijsko delo, to me je močno definiralo.
Že v osnovni šoli sem imela tudi dobro učiteljico za likovni pouk. Šolanje sem nadaljevala na ptujski gimnaziji. Že Ptuj kot tak ima bogato tradicijo, odlična je bila tudi profesorica likovnega pouka Estera Jelenko, ki nas je velikokrat peljala na teren. Umetnostno zgodovino sem potem tudi izbrala kot maturitetni predmet. To je bil tudi edini predmet, kjer nisem imela občutka, da se učim.
Moja prva želja za študij je bila arhitektura, a sem kmalu ugotovila, da to ni zame, saj je bilo preveč tehničnih predmetov. Tako je zmagala moja druga izbira, umetnostna zgodovina in pedagogika, še zmeraj pa spremljam področje arhitekture, saj se lepo prepleta s kiparstvom, dizajnom, slikarstvom, intermedijskimi umetnostmi …«
Kako vas je našla Galerija Murska Sobota?
»Povsem po naključju. Diplomirala sem aprila 2007 in se s svojo profesorico z gimnazije dogovorila za pripravništvo. Teden dni pred podpisom pogodbe o pripravništvu je mama opazila oglas v Večeru, da v Soboti iščejo kustosa. Izkušnje s tem delom sem imela, saj sem kot študentka delala v Narodni galeriji, opravljala sem tudi tečaj za vodnika po zbirkah v Pokrajinskem muzeju Ptuj.
Naj omenim še, da sem bila v absolventskem času v Kopenhagnu, kjer sem pisala diplomo, tema pa je bila uresničevanje vseživljenjskega učenja skozi likovno umetnost. Preučevala sem izobraževalne oddelke v tamkajšnjih muzejih in jih primerjala z Narodno galerijo v Ljubljani ter Pokrajinskim muzejem Ptuj. Danska ima sicer neprimerljiv sistem, kar se tiče financiranja kulture in dela na splošno, kajti pri nas kustosi opravljamo več nalog. To je sicer svojevrstna prednost, saj imaš tako uvid v različne strukture dela.«
Ste pred zaposlitvijo v Pomurju spremljali, poznali naše umetnike?
»Poznala sem Sandija Červeka, Zdenka Huzjana in Franca Mesariča. Upam, da so že prevetrili kurikulum na študiju umetnostne zgodovine, saj o sodobnih umetnikih, kaj šele o kakšnih bolj lokalnega pomena, v času mojega študija nismo povedali kaj dosti. Zelo sem vesela in hvaležna, da lahko delam s takimi umetniki, kot so pomurski, saj so vrhunski, česar se tudi domači ljudje vse bolj zavedajo. Nekaj so k temu gotovo pripomogle nagrade v zadnjih letih.
Naloga galerije je namreč tudi ta, da nominiramo umetnike, s tem jim zagotovimo tudi širšo promocijo, seveda pa je v prvi vrsti pomembno, da se domači ljudje zavedajo, kdo živi in ustvarja med njimi. Na drugi strani pa umetniki vzgajajo našo publiko, kar je zmagovalna kombinacija za obe strani. S tem promoviramo tudi našo galerijo in kulturno dediščino regije.«
Vas je kaj presenetilo, ko ste se zaposlili tukaj?
»Zanimivo mi je bilo, kakšno galerijo imate. Nisem pričakovala tako velike stavbe, navdušilo me je tudi, da je bila zgrajena s pomočjo zanesenjakov, ki so imeli radi kulturo in so hoteli, da ima mesto svojo galerijo. To se mi zdi fenomenalno, da se je stavba zgradila namensko in da se ni zgolj nekaj predelalo. Gre za vrhunsko razstavišče s solidno kvadraturo, ki je omogočila, da je galerija postala tudi pooblaščen muzej za opravljanje javne službe, že takrat so v stavbo vključili tudi depo. Temu je bila naklonjena tudi takratna politika, ker si ob današnjem odnosu do kulture ne predstavljam, da bi javni zavod dobil novogradnjo.
Takrat pa so se ljudje zavedali, da če želijo mestni utrip in kakovostno kulturno ponudbo, potrebujejo tako muzej, knjižnico kot galerijo, ker so to neki gradniki kulturnega življenja, ki dajejo mestu značaj. Kakovostno delo so opravili tudi Franc Obal, pa pred njim še Franc Mesarič, Lojze Logar in Ferenc Kiraly, ki so nekaj časa vodili razstavišče, predhodnika galerije, saj so že leta 1973 zasnovali jugoslovanski bienale male plastike s pomočjo Aleksandra Bassina. To je fenomen že zato, ker kiparstvo v Pomurju ni bilo ravno močno zastopano. Žal mi je, da te res pomembne manifestacije ni več, saj so bila z ZUJF-om leta 2010 odrezana sredstva za to.«
Zakaj ste se odločili prevzeti direktorsko funkcijo?
»Smo zelo utečen tim in to, kar je Robert Inhof začel, mora teči naprej. Spodbudil me je, da razmislim o prevzemu funkcije, ni pa to bil kakšen najin dogovor, saj je dejal, da bo odstopil v vsakem primeru, ne glede na to, ali se bom za mesto potegovala jaz ali kdo drug. O tem sem se pogovorila z družino, in ker so moje tri hčerke dovolj velike, sem se odločila za ta korak. Že prej pa sva z Robertom veliko sodelovala denimo pri letnih načrtih, tako da sem že imela neki uvid v to delo.
V galeriji imamo tudi avtonomijo, kar se mi zdi zelo pomembno, v naše delovanje ni nikoli posegala politika. Pa tudi enostavneje je, da delo nadaljuje nekdo iz hiše. Veliko je k moji odločitvi pripomogla dobra delovna klima. Nikoli nisem želela oditi od tod, ker smo tim, ki si lahko zaupa, in se zanesemo drug na drugega, in to je zmeraj odtehtalo, da sem ostala. Pa seveda strokovni razvoj – imela sem odličnega mentorja in Roberta še zdaj doživljam tako. Še zmeraj ga kdaj pokličem 'direktor', ker še nisem povsem ponotranjila (smeh). Zase sem še vedno Irma Brodnjak Firbas, kustodinja v Galeriji Murska Sobota.«
Torej boste nadaljevali delo predhodnika?
»Pot, ki jo je začrtal Robert, je zelo dobro tekla, tako da jaz te poti ne bom bistveno spreminjala. Seveda pa vsak človek s sabo prinese svojo nianso, zato je nekaj stvari, ki bi jih želela vpeljati na novo. Med njimi je klub prijateljev galerije – na podlagi povratnih informacij naše publike ugotavljam, da pogrešajo strokovne ekskurzije. Te smo v galeriji v preteklosti že organizirali, a je bilo kar zahtevno, tako da bomo skušali organizirati največ dve na leto za člane omenjenega kluba.
V načrtu je, da se ta vzpostavi konec tega leta ali v naslednjem letu. Za simbolično letno članarino bi imeli člani zastonj vstop v galerijo in prednost pri prijavi na ekskurzije ter morda še popust na naše publikacije. Ljudje potrebujejo druženje, in če je to prek nekega skupnega interesnega področja, je toliko boljše. Zdi se mi, da smo tudi na ta način lahko povezovalni člen med lokalnim prebivalstvom, kar že zdaj dokazujejo naši izobraževalni programi, ki se jih udeležijo ljudje iz različnih krajev in se tukaj družijo.
Druga stvar pa so pop-up razstave del kakšnih mlajših umetnikov, ki morda potrebujejo ta zagon in katerih dela bi lahko kupili. Šlo bi za manjše zneske, saj ne smemo biti tržno usmerjeni. Morda pa bi to spodbudilo tudi nakup umetnin na splošno. Tako da to so želje, bomo pa videli, kje smo s proračunom. Veliko je odvisno tudi od ministrstva za kulturo, saj se vsak morebiten rez sredstev pri nas drastično pozna.«
Spomladi je MO Murska Sobota predstavila strategijo razvoja kulture do leta 2035, ki je zelo ambiciozna. Kako realna je uresničitev tega dokumenta, kar se tiče galerije?
»Da bi se glede infrastrukture začelo kaj premikati v petih letih, je skoraj nerealno, druga stvar je projektna dokumentacija. Veseli pa me, da so vse, kar smo napisali, vključili v strategijo. Ta je ambiciozna, drži, ampak izhajamo iz realnih potreb – to niso pobožne želje, ni nekaj, kar bi bilo fino imeti, ampak je vse to, kar smo napisali, nastalo na osnovi tega, kar manjka pri našem delu. V depoju imamo stisko, komaj manevriramo z umetninami. Poleg tega nimamo prostora za postavitev stalne zbirke, to prikažemo le redko oziroma enkrat na leto majhen segment te in veliko ljudi še zdaj ne ve, kakšno dediščino tukaj hranimo.
Tretja stvar pa so podporni prostori – nimamo ustreznih toalet za invalide, nimamo garderob za šolske skupine, ne nazadnje nimamo spodobne čajne kuhinje za zaposlene. Želeli bi si tudi malo bolj spodobno obliko galerijske trgovinice in vključiti v ponudbo kakšen kakovosten spominek, ki ima morda tudi uporabno vrednost.«
Načrtujete še kakšno sodelovanje z drugimi ustanovami?
»Seveda. Ob utečenem medgalerijskem sodelovanju sem začela iskati potencialne partnerje za evropske razpise. Letos bomo denimo že gostili razstavo iz Muzeja Medžimurje Čakovec, stik sem navezala tudi s Pavlovo hišo v Potrni. Potrebne so skupne izkušnje, da se vzpostavi zaupanje, šele nato se lahko lotimo kakega resnega projekta – za začetek morda kot partnerji, ne še kot vodilni partner, ker za to še nimamo dovolj izkušenj.
Zelo sem vesela, da imamo podporo Razvojnega centra Murska Sobota, z njimi bomo septembra sodelovali pri projektu Svetla stran noči, pa tudi seznanili so me z razpisi, na katere se lahko prijavimo, na enega smo se že. Sicer pa že sedaj sodelujemo s šolami, vrtci, NIJZ, Društvom prijateljev mladine …, ki razstavljajo v izložbi naše galerije.«
Povezovanje se vam torej zdi ključno.
»Drži. Smo regionalna galerija in tudi zelo dobro zapisani na državni ravni, poznajo nas. Vendar je v prvi vrsti pomembno, da nas tukajšnji ljudje sprejmejo za svoje. Mislim, da smo v veliki meri to že dosegli, nagovarjamo pa tudi tiste, ki še niso prišli do nas. Da pridejo in se vračajo.«
Kako zahtevno pa je danes nagovoriti ljudi za kulturo?
»Zmeraj težje. Imamo sicer kar dober krog stalne publike, opažamo tudi vedno več gostov iz drugih regij. Najtežje je nagovoriti študente, ker jih med tednom ni, ob koncu tedna pa pridejo domov počivat, se družit s prijatelji … Ne moremo se seveda primerjati z mesti, kjer imajo študentske programe, a tudi tam, kakor se pogovarjam s kolegi, ni vse tako rožnato, ker se publika razprši in se morajo kar potegovati za obiskovalce. Naša prednost je ta, da se lahko res posvetimo posamezniku, v velikih mestih tega ni. Poleg tega omogočamo lokalnim likovnim pedagogom, da za neko simbolično ceno sami izvedejo vodstvo po razstavi, tudi to je redkost.«
Kaj si osebno želite od tega mandata?
»Da mirno krmarim skozenj, da ohranim kakovosten razstavni program in dobro delovno okolje za zaposlene in da se še malo bolj odpremo za javnost. Ne želim si zastavljati nekih visokoletečih ciljev, saj je za vse potreben čas. Najbolj bistveni so odnosi, korektna komunikacija, potem vse drugo steče. In seveda strokovnost, ki mora biti na visoki ravni – za to si bom prizadevala.«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
