Zadnje pismo s konca mavrice – šepet tvojega zvestega prijatelja
»Vidim tvoje solze, dragi moj človek. Vidim, kako drsijo po tvojem obrazu, ker je prišel trenutek, ko so se moje tačke utrudile in sem moral oditi.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
A prosim te, ne joči s takšno težo v srcu. Rad bi ti povedal nekaj, kar ti bo morda polepšalo dolge večere brez mene.
Žalosten si, ker me ni več ob tebi, jaz pa sem neskončno srečen, da sem te sploh spoznal. Pomisli, koliko psov, mačk in ptic, bitij, kot sem jaz, zapusti ta svet, ne da bi kdaj okusili toplino dlani ali slišali svoje ime, izrečeno z ljubeznijo? Jaz sem imel tebe. Ti si bil moje celo vesolje.
Vem, da tvoj dom zdaj molči, a prosim te – ne krivi se za nič. Slišim tvoj šepet v temi, ko praviš, da bi moral storiti več, da bi me lahko rešil. Ne govori tega. Storil si vse. Brez tebe ne bi nikoli vedel, kako diši varnost in kako mehka je ljubezen, ki jo danes kot najdražji zaklad nesem s seboj čez mavrico.
Mi, živali, smo modrejša bitja, kot si misliš. Živimo za trenutek, za tisti 'zdaj', ki je bil ob tebi vedno popoln. Grde spomine hitro pozabimo, v srcu pa nam ostane le tvoj obraz. Moje pravo življenje se je začelo tisti dan, ko sem v tvojih očeh zagledal svoj dom. Postala si moj angel brez kril, na dveh nogah.
Tudi če bi me našel le za trenutek, poškodovanega in utrujenega na robu poti, in bi bil z mano le tisto zadnjo uro – to bi bila zame večnost ljubezni. Nihče od nas ne želi biti sam, ko se ugasnejo luči. Tvoja bližina, tvoj dotik na moji glavi in toplina tvoje dlani, ko si me držal za tačko... to je bil moj mir. To je bil tvoj dar, da sem lahko odšel brez strahu.
Zato te prosim, ne joči več. Srečen sem. S seboj nosim svoje ime, ki si mi ga izbral, toplino najine hiše, ki je postala moj varni pristan, in zvok tvojega glasu. Čeprav nisem razumel vseh besed, sem razumel vsak tvoj utrip srca.
Vse, kar si storil zame, je neprecenljivo. Ne znam ti povedati v tvojem jeziku, a upam, da si v mojih očeh, preden sem jih zaprl, prebral tisto neskončno 'hvala'.
Zdaj pa te prosim za dve uslugi. Najprej si umij obraz in se mi nasmej. Spomni se najinih norčij, tistih trenutkov, ko sem te nasmejal do solz, in vseh vragolij, s katerimi sem ti želel polepšati dan. Podoživi to radost, kot jo tukaj podoživljam jaz.
In prosim, nikoli ne reci, da ne boš več odprl vrat drugemu bitju, ker preveč boli. Brez tebe bi bila moja pot prazna. Ne dopusti, da zaradi strahu pred izgubo nekdo drug ostane brez takšnega angela, kot si ti. Toliko nas je, ki čakamo na nekoga, ki zna ljubiti tako močno. Daj jim to, kar si dal meni. Potrebujejo te, kot sem te potreboval jaz. Ne zaklepaj svoje ljubezni v skrinjo bolečine.
Sledi svojemu plemenitemu poslanstvu. Zdaj sem jaz tvoj angel varuh. Hodil bom ob tebi, nevidno se bom drgnil ob tvoje noge in ti pomagal, da boš pomagal drugim. Tukaj se bom pogovarjal z drugimi živalmi in jim s ponosom pripovedoval: 'Vidite tistega človeka tam spodaj? To je moja družina.'
Nocoj, ko boš pogledal v zvezdnato nebo, poišči tisto zvezdo, ki najbolj utripa. To sem jaz. To je moj pomežik, s katerim ti sporočam, da sem varno prispel in da te imam neizmerno rad.
Ne poslavljam se z 'zbogom', ampak z 'nasvidenje'. Obstajajo posebna nebesa za ljudi, kot si ti – tam se bova spet srečala, ko bo čas.
Čakal te bom. Vedno.«