Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Draga najina Alinčika … Bila si in za vedno boš najin zlati otrok. Najina največja ljubezen. Mami in ati te imata najraje na svetu – in tako bo za vedno. Ta ljubezen ne bo nikoli ugasnila. Je večna, tako kot si ti v najinih srcih.« To je le nekaj besed slovesa iz govora Anite Kodrič Krajnčič in Mateja Krajnčiča iz Globokega pri Brežicah, ljubečih in predanih staršev nemočne in hudo bolne deklice.

Alina se je poslovila na veliki ponedeljek. Njeno telo ni zdržalo več. »Vse življenje, 19. junija bi dopolnila devet let, je bila neverjetno pogumna, močna in borbena. Do zadnje sekunde se je bojevala z neizmerno močjo, brez besed, a srčno in vztrajno, tako kot zmorejo le največji borci,« s tresočim se glasom pripoveduje Anita, ki je za Alino doma skrbela dan in noč, saj sama ni zmogla ničesar, Matej pa je ob redni dopoldanski zaposlitvi imel še popoldansko obrt.

· Starši Aline Krajnčič tožijo bolnišnico

Matoz v tožbi zoper brežiško bolnišnico predlagal izločitev sodnice

Na vsake tri mesece so namreč dajali po 5.000 evrov samo za manualne terapije, ki so njuni deklici vsaj nekoliko zmanjševale bolečine.

Osebni arhiv

Skupaj so vsi trije preživeli tudi zadnje Alinine ure na otroškem oddelku brežiške splošne bolnišnice. O osebju tega oddelka govorita z najlepšimi besedami: »Do njih čutiva globoko spoštovanje in poklon. Ne glede na to, da tožimo bolnišnico, nismo nikoli imeli nobenih težav. Kadar koli smo bili tam, so lepo poskrbeli za vse.«

Hvaležna sta tudi vsem v Bolnišnici za otroke Šentvid pri Stični, v kateri so jim s srčnostjo in pomočjo olajšali zelo težka obdobja, ter razvojnemu vrtcu v Krškem, v katerem se je Alina, kadar ga je lahko obiskovala, zelo dobro počutila.

Osebni arhiv

Tožba proti bolnišnici

Alina je bila težko pričakovan otrok. Kar sedem let sta čakala nanjo. A porod se je v Splošni bolnišnici Brežice po enajstih urah končal s katastrofalnimi posledicami. Zaradi njegovega zastoja, glavica pa je že bila spuščena na medenično dno, so se odločili za vakuum, po porodu glavice pa je prišlo še do zastoja ramen v medeničnem dnu. Alina je zaradi pomanjkanja kisika imela močno poškodovane možgane, posledično cerebralno paralizo najvišje, pete stopnje, epileptične napade, hud razvojni zaostanek.

Potrebovala je 24-urno nego, nadzor in pomoč pri vseh osnovnih življenjskih funkcijah. Doma so imeli pravo bolnišnico v malem z vsemi potrebnimi medicinskimi pripomočki in aparaturami, Anita pa je večkrat imela občutek, da je bila Alini vse prej kot mama, bila je negovalka, terapevtka, medicinska sestra.

M. Ž.

Mama in oče sta prepričana, da bi bilo lahko z njuno deklico vse v redu, če bi porod vodili po pravilih stroke in naredili carski rez, za katerega sta večkrat prosila. Zato od brežiške bolnišnice zahtevata 502.000 evrov. Primer se že leta vleče na krškem okrožnem sodišču, od zadnje obravnave je minilo več kot leto dni. Bolnišnica pa kakršno koli krivdo zavrača.

Na žalost Alina ni dočakala pravice, ki bi ji morala pripadati, da bi lahko dobila toliko terapij, kot bi jih potrebovala, kar bi ji olajšalo in polepšalo življenje, obžalujeta mama in oče in svojemu angelu na nebu sporočata: »Ne skrbi – bojevala se bova še naprej, da bodo odgovarjali za svoja neodgovorna dejanja in odločitve!« Matej pričakuje, da se bo v kratkem zgodba na sodišču nadaljevala in tudi razpletla.

Osebni arhiv

Razočarana nad sistemom

Razočarana sta nad sodstvom, katerega mlini meljejo tako zelo počasi. »Kot da so čakali, da Alina umre,« pripomni Anita. Kar nekaj kritik imata tudi za razvojno ambulanto v Krškem in zdravstveni sistem kot tak. »Vse otroke s posebnimi potrebami mečejo v isti koš ne glede na okvaro – ali imajo malenkostne težave s hojo ali pa kompleksne poškodbe, kot jih je imela Alina. Tega, da ji je po zdravstvenem zavarovanju pripadala le ena terapija na mesec, res ne bom nikoli razumela in sprejela.«

Neprespane noči, izčrpanost in nenehna skrb so mlado družino večkrat pripeljale do roba, skrb za ljubljeno hčerko je tudi na obeh starših pustila posledice, psihične in fizične. Anita ima težave s hrbtenico in ščitnico, čaka jo operacija tumorja v kolenu, poškodovano hrbtenico in ramo ima Matej, ki opravlja težja fizična dela.

Aline niso nikoli želeli dati v kakšen zavod. »Zakaj bi jo, če sem imela voljo, željo in interes zanjo skrbeti doma. Večkrat smo prosili za pomoč na domu, a od sistema ni bilo posluha in smo ostali sami v tem težkem boju. Dobili smo odgovor, da je do osebne asistence in dolgotrajne oskrbe upravičena po dopolnjenem 18. letu starosti. Vpisati smo jo denimo morali tudi v šolo za otroke s posebnimi potrebami, čeprav je ni nikoli mogla obiskovati in se je šolala od doma, kjer pa je imela zelo srčno specialno pedagoginjo Tjašo Vajdetič,« pove Matej.

Osebni arhiv

Omenjenih težav sta se dotaknila tudi v že omenjenem ganljivem govoru in zapisala: »Kljub temu bi zate, draga najina Alinika, še enkrat šla čez vse to. Z vsem srcem in z enako močjo bi znova skrbela zate, ker je bilo to najmanj, kar sva lahko storila zate. Zaslužila si si še veliko več.

Ti pa si nama to vračala na najlepši način – s svojo milino, z najlepšim nasmehom in najbolj srčnimi očmi. Neštetokrat si nama pokazala, koliko ljubezni je v tebi. Očarala si vse, ki so te spoznali, in vsakomur si zlezla pod kožo.« Med drugim sta se zahvalila in se še enkrat zahvaljujeta vsem ljudem dobrega srca, ki so jim pomagali na tej zahtevni poti.

Alino neizmerno pogrešajo tudi oba dedka in babici. »Alina nas je povezala, nas naučila, kako živeti, kako se ljubiti med seboj, kako čutiti trenutke in ceniti majhne stvari. Vsak trenutek z njo je bil darilo,« sta v poslovilnem pismu med drugim zapisala njena stara starša Anica in Tine Kodrič.