Osebni arhiv

Je svetovalka specialistka za sadjarstvo na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Novo mesto. Štiri desetletja se je z ljubeznijo in ogromno znanja posvečala skrbi za zemljo in rastline, zadnjih dvajset let kot svetovalka. In čeprav delo še vedno opravlja s strastjo, čuti, da je prišel čas za novo poglavje v življenju – upokojitev. Ta jo čaka 10. maja, ko bo dopolnila 65 let.

»Sčasoma postaneš kar malo nadležen, ker misliš, da vse najbolje narediš sam. Takrat je boljše, da prostor prepustiš drugim. Za mano ostajajo izjemni sodelavci in nekatere bom res močno pogrešala,« pove.

· Kupujte preverjeno

Zavajajoči oglasi: Previdno pri spletnem nakupu sadik, potni listi obvezni

»Če bom imela kdaj otroke, jim bom kupila najboljše škarje«

Njena življenjska pot se je začela na Senovem. Mama je delala v banki, oče, dejaven kulturnik, je bil zaposlen v brestaniški elektrarni. Otroštva se spomni kot zelo prijaznega obdobja. Sledila je gimnazija v Brežicah. Starši so jo, kot sama pravi, vzgajali z veliko mero svobode, a tudi z jasnimi pravili.

Doma so imeli manjši vinograd, ki pa ga nima v najlepšem spominu. »Otroci smo seveda dobili najbolj zoprna dela, denimo pobiranje rezine. Škarje pa smo imeli take, da ko si odrezal, so te vedno uščipnile. In sem si rekla, da če bom imela kdaj otroke, jim bom kupila najboljše škarje,« se nasmehne.

Navdušenje nad pridelovanjem hrane in delom v naravi jo je prevzelo v gimnazijskem obdobju med počitniškim delom v sadjarstvu Blanca in Agrokombinatu Krško. Nato je za študij agronomije navdušila še šest sošolk.

Njeno prvo delovno mesto je bilo v krškem Agrokombinatu. »To je bila fantastična izkušnja. Tam so bili res krasni ljudje, z ogromno znanja, energije in volje, da so učili nas mlade. Sodelovanje je bilo ključno, da si sploh ‘preživel’. Ves čas smo se učili od najboljših in si med seboj pomagali. Tak sistem danes zelo pogrešam.«

Gojenje jagod pod prvimi tuneli v Sloveniji

A želja po novih (spo)znanjih jo je gnala naprej. Zapustila je varno službo v Agrokombinatu in se pridružila tveganemu projektu gojenja jagod pod prvimi tuneli v Sloveniji. »V začetku so se mnogi zgražali nad idejo tunelov. Sama pa sem imela doma ves čas veliko podporo. Zapustiti dobro delovno mesto in iti nekam brez vsakršnega zagotovila, da bo ‘projekt’ uspel, tudi ni bilo kar tako. Ampak meni se je zdelo to delo odlično.«

· Spodkopal ograjo, uničil jablane

Po toči in suši - bober: Sadovnjaki čedalje pogosteje na bobrovem jedilniku

Kasneje, ob prehodu v svetovalno službo, je sprva oklevala, a se hkrati zavedala, da je morda zadnji vlak za spremembo. In je šla. »Res lahko narediš ogromno dobrega, a ob zavedanju, da je lažje svetovati kot narediti. Mi je pa hudo, ker včasih zmanjka časa, da bi pri sadjarju pogledala rezultat tistega, kar je naredil.«

Brez podpore partnerja Vita, ki je prevzemal tudi velik del družinskih obveznosti, takšne poklicne poti ne bi zmogla, pravi. V pokoj pa odhaja tudi z neizmernim ponosom na hčer Ivo, prav tako agronomko, in njenega partnerja Gašperja, ki sta doma, v idiličnem okolju Ravni in Velikega Trna, prevzela vodenje šest hektarjev velike ekološke kmetije.

»Pridelujemo različne vrste grozdja za vino, nekaj je tudi namiznih sort, pa nekaj kostanja, jagod, češenj, marelic, hrušk, ribeza, orehov. Zanimivo, samo jablane ni,« se nasmehne.

· Panoga zahtevna in rizična

Vse manj jih je: Sadjarji rabijo močno stroko in politiko, ki prisluhne

Spet bo imela svoj vrt

Upokojitve se ne boji. »Še toliko je stvari, ki bi jih rada počela,« pravi Andreja Brence, ki je tudi babica dvema vnučkoma. Z navdušenjem pregleduje programe ljudske univerze in že dejavno sodeluje v lokalnem društvu, v katerem poje v zboru in odkriva skrite kotičke Slovenije.

»A najprej bom naredila miren obhod skozi nasad, da se v miru pogovorim z rastlinami. Pa svoj vrt bom imela. Zaradi pomanjkanja časa sem ga morala namreč opustiti, zdaj pa si spet želim pridelovati svojo hrano. Čeprav ko gledam vse te programe ljudske univerze, niti ne vem, ali mi bo to sploh uspelo.«