Mojca Žnidaršič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

S podelitvijo županove plakete zdravnici prim. Danici Avsec, specialistki anesteziologije in intenzivne terapije, Občina Šentrupert ni počastila le izjemne strokovnjakinje, temveč tudi človeka, ki je zaznamoval življenje številnih bolnikov in njihovih družin. Bistričanka, ki je pomembno soustvarjala slovenski donorski in transplantacijski sistem, ostaja kljub bogati poklicni poti povezana z domačim krajem.

»Živim med Mariborom in Ljubljano, a moje srce je še vedno močno zasidrano v šentrupertski dolini, v Bistrici, kjer sem odraščala,« poudari Avsec, ki je ravno minuli petek dopolnila 70 let. Odraščala je v kmečki družini, s sestro sta že kot deklici po svojih močeh pomagali pri vsakodnevnih opravilih. »Prav to obdobje mi je podarilo vztrajnost in sposobnost, da tudi v najtežjih trenutkih ne odneham.«

Za študij medicine se je odločila v gimnazijskih letih v Novem mestu. Privlačilo jo je delo z ljudmi, predvsem pomoč tistim, ki se znajdejo v stiski. Po končanem študiju jo je pot vodila v Maribor, kjer sta z možem kot mlada zdravnika dobila prvo zaposlitev. Sprva je načrtovala vrnitev bližje Dolenjski, vendar je življenje ubralo drugačno smer.

Več kot petnajst let je delala kot anesteziologinja v kirurški intenzivni terapiji v UKC Maribor. »Tam sem se srečevala z življenjem in smrtjo, z upanjem in nemočjo. Najtežje so bile nenadne izgube mladih ljudi in bolečina njihovih družin,« se spominja. Prav te izkušnje so ji pomagale razumeti, kako velik pomen ima darovanje organov.

Na polovici poklicne poti je prejela povabilo k sodelovanju pri ustanovitvi Zavoda RS za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant. Takrat se je začelo obdobje, ki ga danes mnogi označujejo za prelomno v razvoju slovenske transplantacijske medicine. Leta 1998 je postala bolnišnična transplantacijska koordinatorica, dve leti pozneje vršilka dolžnosti in nato direktorica omenjenega zavoda, ki ga je vodila kar dve desetletji.

Pod njenim vodstvom je Slovenija postala država z mednarodno priznanim donorskim in transplantacijskim sistemom, primerljivim z najboljšimi evropskimi praksami. A poudarja, da pri tem niso bile najpomembnejše številke ali organizacijski uspehi, temveč ljudje. Posebno zahtevni so bili pogovori z družinami v trenutkih, ko so se spopadale z izgubo najbližjih. »Takrat človek hitro spozna, kako pomembni so spoštovanje, mir in iskrena človeška bližina. Besedi ‘sočutna sopotnica’, zapisani ob enem od priznanj, sta me globoko ganili.«

Velik poudarek je namenjala tudi ozaveščanju javnosti. S številnimi predavanji, nastopi in sodelovanjem z mediji je poskušala ljudem približati sporočilo, da je darovanje organov eno najplemenitejših dejanj solidarnosti. »Človek lahko tudi po smrti podari življenje drugemu.«

Ob vseh teh izzivih je pomembno vlogo odigrala njena družina. »Sin Oskar je odraščal ob materi, ki je bila velikokrat na poti, v dežurstvu ali sredi zahtevnih odločitev. Zato sem mu še danes hvaležna za njegovo potrpežljivost in razumevanje,« iskreno pove.

Po skoraj petdesetih letih dela se je upokojila, vendar medicine ni povsem zapustila. Še vedno deluje v ambulanti pro bono v Mariboru, občasno pa tudi svetuje v zvezi z zakonodajo in uvajanjem novosti na ministrstvu.

Veseli jo, da ima zdaj več časa za bližnje, naravo, prijatelje, električno kolo ter vračanje v Šentrupert in Bistrico. Državno odlikovanje, red za zasluge, ji je v veliko čast in ga doživlja kot priznanje strokovnemu delu, a »priznanje domačega kraja nosi bolj osebno in čustveno noto. Pomeni občutek, da te poznajo kot človeka, ne le po funkciji in dosežkih.«