Martin Krštinc: "Imam dve veliki družini – prvo doma, druga pa so gasilci"
Biti dejaven član lokalne skupnosti, človek, čigar življenje je prepleteno s pomočjo sočloveku. To je predanost.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
»Vse, kar delam, delam s srcem in dušo,« je življenjski moto Martina Krštinca, letošnjega nagrajenca Občine Straža, prejemnika priznanja Alojzija Pirca za dosežke na področju društvenega, humanitarnega in družbenopolitičnega dela.
Njegova predanost prostovoljstvu izvira iz otroštva. Odraščal je le z mamo Martino in s starejšim bratom Dušanom, saj je oče Marjan umrl, ko je imel Martin komaj šest let. »Brez očeta ni bilo lahko, živeli smo skromno, a z veliko ljubezni in razumevanja. Z bratom sva bila vzgojena v duhu poštenosti in zavedanju, da je treba pomagati ljudem. To mi že od malega res veliko pomeni,« se spominja Krštinc, ki je močno povezan s sorodniki, prijatelji in sosedi.
»Imam dve veliki družini – prvo doma, druga pa so gasilci,« z nasmehom pove 50-letnik. Že od leta 1995 je član PGD Vavta vas, skoraj trideset let je tudi operativni gasilec, trenutno pa mu teče tretji mandat predsednika društva. Ne glede na to, ali je v službi in ima poln gostinski lokal ali doma, ob klicu na pomoč vse izpusti iz rok in odhiti na intervencijo. »Ne morem, da ne bi šel. Preprosto čutim, da moram,« pojasni.
Sodeloval je pri gašenju največjih požarov v novejši slovenski zgodovini, od obsežnega požara v obratu za predelavo odpadkov Ekosistemi v Zalogu konec julija leta 2017 do uničujočega požara na Krasu leta 2022.
A najbolj ga ganejo intervencije, na katerih rešujejo življenja. »Najtežja so oživljanja. Hudo je, če ti ne uspe, a se trudiš do zadnje kapljice. Največji stres sem doživel, ko smo imeli poziv za oživljanje otroka v Osnovni šoli Vavta vas. K sreči se je vse dobro izteklo, a strah, ko tečeš tja z defibrilatorjem, je nepopisen,« priznava.
Gasilstvo je del celotne družine Krštinc. V društvu sta dejavni obe hčerki, 18-letna Ajša in 15-letna Ana, in žena Polonca. »Brez močne podpore družine res ne bi šlo. Vedno, preden grem od doma na intervencijo, mi žena reče: ‘Pazi nase.’ To mi ogromno pomeni,« pove. Pri vavtovških gasilcih velik poudarek dajejo delu z mladimi, v društvu deluje gasilski krožek, vsako leto pa organizirajo tudi priljubljen Teden mladih gasilcev, ki se ga udeleži od 30 do 40 otrok. Letošnji bo že dvajseti.
Krštinc, ki je tudi krvodajalec, je od leta 2008 poveljnik Civilne zaščite Občine Straža. Posebej zahtevno je bilo obdobje med epidemijo covida-19, ko je s svojo ekipo in člani Rdečega križa in Karitas skrbel za dostavo hrane in se pripravljal na vse mogoče scenarije, tudi v sodelovanju z zdravstvenimi službami. Prav tako so bile zahtevne poplave leta 2010, ko je bil velik del občine ob reki Krki poplavljen.
Omeniti moramo še njegovo ljubezen do glasbe in konj. Pri sedmih letih se je začel učiti trobento, igral je pri straški godbi, ki se danes imenuje Pihalni orkester Krka, in novomeškem simfoničnem orkestru. V glasbi je užival vse do polnoletnosti, ko je moral zaradi poškodbe pljuč prenehati.
Vzporedno se je rojevala tudi strast do konj. »Sosed je imel konje in vsak dan sem bil tam,« pripoveduje. Ko je bil polnoleten, si je kupil svojega konja in z njim dolga leta tekmoval v dresuri in preskakovanju ovir.
Kljub priložnosti za delo v nekem hlevu v Nemčiji in razmišljanju o selitvi z družino v Belo krajino je ostal zvest domačemu kraju. »Kako naj grem iz Straže? Tukaj imam družino, prijatelje, gasilce. Preveč sem vpet v to okolje,« razlaga svojo odločitev, ki je ni nikoli obžaloval.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
