M. G.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Tudi mi jih imamo doma; jabolka, nekaj je starih sort, sliv pa ni več, saj so stare sorte opuščene,« pove 74-letna Vida Plut, rojena v tej vasi, ki je večino svoje delovne dobe, 37 let, preživela v tekstilni industriji.

Od leta 1983 je naročnica Dolenjskega lista in njegova zelo zvesta bralka. Po izobrazbi je inženirka tekstila, njena poklicna pot pa se je začela že zelo zgodaj. Po končani osnovni šoli se je vključila v poklicno izobraževanje, nato pa jo je podjetje Komet štipendiralo za nadaljnje šolanje v Zagrebu.

· Naročnica meseca

Nežka Janc: Tako dobro, kot nam je zdaj, nam ni bilo še nikoli

Ko je tekstil zaposloval množice

»Po srednji šoli sem se pri 19 letih, leta 1971, zaposlila v Kometu, ki je bilo takrat dobro stoječe podjetje,« se spominja. Pozneje je ob delu nadaljevala izobraževanje na višji stopnji v Mariboru. V Kometu je delala 16 let. Ni delala le v proizvodnji, ampak je prevzemala tudi pomembne odgovornosti. Dva mandata je bila predsednica sindikata in predsednica delavskega sveta.

»To je bil čas, ko smo se veliko angažirali za pravice delavcev,« pove. Leta 1987 se je odločila za spremembo in odšla v domačo Beti, ki je takrat zaposlovala okoli dva tisoč ljudi, in v njem ostal do upokojitve leta 2008.

· Tista sreča velikih in malih

Naročnica meseca Marija Zalokar rada prebere zgodbe o ljudeh

»Zdelo se mi je prav, da po tolikih letih zamenjam okolje. Beti je bila veliko podjetje z razvejano proizvodnjo in razvojem,« pravi. Še vedno rada obuja spomine na čas, ko je tekstilna industrija v Sloveniji zaposlovala množice ljudi, predvsem ženske tudi v Metliki in celotni Beli krajini. Kot pravi, je bil propad podjetij, kot je Beti, posledica več dejavnikov, predvsem vse večje konkurence iz tujine, zlasti s Kitajske, ter sprememb v načinu proizvodnje.

Drugačni časi

»Včasih smo imeli celoten proces, od preje do končnega izdelka. Potem pa je prišlo obdobje, ko si lahko iz tujine naročil že gotove izdelke,« razlaga. Dodaja, da je bila konkurenca močna tudi zaradi cenejše delovne sile in drugačnih delovnih pogojev. Kljub temu na svojo poklicno pot gleda z zadovoljstvom.

»Res je, da plače v tekstilu niso bile visoke, a delo je bilo pošteno. Če bi delala v drugi panogi, bi imela verjetno višjo pokojnino, vendar sem zadovoljna s tem, kar sem dosegla,« pove.

· Vaš četrtkov prijatelj

Naročnica meseca Marija Golob: Vemo, kateri dan je, ko pride Dolenjc

Zvestoba pa je ne veže le na delo, ampak tudi na naš časopis. Dolenjski list bere že od mladosti. »Oče je komaj čakal na poštarja, ki je prinesel 'cajting', kot je rekel. Vzel si je čas in ga prebral od črke do črke. Bili so to časi, ko tiskanih medijev ni bilo veliko, tudi radijskih in televizijskih postaj ne. Krajevna novica je (bila) kraljica,« se spominja Vida, ki je čakala, da sta bila oče in tudi mama seznanjena z novicami iz Dolenjske, Bele krajine, Posavja ter iz Kočevsko-Ribniškega, nato pa je časopis v roke vzela sama.

· Naročnica Dolenjskega lista

Naročnica meseca Vida Matuš: Ovčka Piki jo ima kar za mamico

· Karikatura, šport, osmrtnice

Naročnik meseca Avguštin Avbar: V Dolenjcu najprej pogledam karikaturo

Toliko let že?

Ko je družina zgradila svojo hišo lučaj od rojstne, se je na časopis naročila sama. »Ko so me poklicali iz uredništva in povedali to in ono, nisem mogla verjeti, da je od tega minilo že 43 let. Ja, toliko let sem zvesta bralka,« pove.

Tudi Vida malce potoži, da je v časopisu manj občinskih novic kot prej. »Svoj čas je imela naša občina Metlika celo svojo stran, danes so na eni strani združene vse tri belokranjske občine.« A ne glede na to, časopis še naprej ostaja njeno redno čtivo tudi zaradi tradicije, ki jo je začel oče.

· Vsak četrtek čaka Dolenjca

Naročnik meseca: Slavko in Jožica Fridl - ''Lepo je, če je tak časopis pri hiši''