Osebni arhiv N. Ž.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ni čisto nov, saj je v Novo mesto prišel oziroma se je vanj vrnil lani avgusta. Vendar frančiškani v Novem mestu, kamor so prišli leta 1469, torej pred 557 leti, čas merijo v stoletjih, tako da teh nekaj mesecev zanje ni prav dolga doba.

Ko rečemo, da se pater Niko v Novo mesto vrača, je to mišljeno dobesedno. Da bo svoje življenje posvetil Bogu, in to v rjavi kuti, značilni za frančiškanski red, se je odločil že na začetku srednje šole. Tako je dobršen del srednješolskih let preživel pri novomeških frančiškanih in obiskoval novomeško gimnazijo, na kateri je tudi maturiral. Tisto gimnazijo, za katero so od trenutka, ko jo je leta 1746 naša takratna vladarica Marija Terezija ustanovila, pa do leta 1870, torej kar 124 let, vodili prav frančiškanski bratje in s tem vtisnili globok pečat tudi v posvetni del zgodovine Novega mesta.

Otrok migrantov

Pater Niko je rojen v delavski družini leta 1953 v Kranju. Starša sta bila Primorca, mama iz Ajdovščine, oče iz Dolenje vasi pod Planino. Delala sta v ajdovski tekstilni tovarni. Ko bi moral oče Nikovega brata vpisati v italijansko šolo in tega ni storil, sta izgubila službo, zato se je družina preselila v Kranj, ki je bil takrat močno tekstilno mesto. Niko se je rodil leta 1953.

»Nismo bili begunci, bili pa smo migranti. Očeta so fašisti vrgli iz službe v Tekstini, kar je pomenilo lakoto. Morali so se odseliti ali v Kranj ali v Maribor, kjer je bila tekstilna industrija,« o razlogih za selitev iz Primorske, ki je med vojnama pripadala Italiji, na Gorenjsko, pove pater Niko.

Osebni arhiv N. Ž.

Odločitev za duhovniški poklic pripisuje spletu okoliščin. »Ko sem bil še dojenček, me je moja starejša sestra v bloku nesla dol po stopnicah, pa sem bil pretežek in sem ji spolzel med rokami ter se skotalil po stopnicah. Rekla je, da se mi je takrat toliko zasukalo, da sem šel potem za fajmoštra. Sem se pa že ob koncu osnovne šole odločil. Po osmem razredu sem šel v neke vrste semenišče. Pri frančiškanih v Ljubljani na Tromostovju se je temu reklo konvikt. Prvi letnik sem obiskoval poljansko gimnazijo. Tisti, ki smo se po prvem letniku odločili, da bomo frančiškani, smo morali napisati prošnjo in smo šli v noviciat v Novo Gorico oziroma v Kostanjevico. V noviciatu te prvi dan preoblečejo v frančiškana in dobiš štrik brez vozlov, ker še nimaš zaobljub. Za eno leto smo prekinili šolanje in se posvetili spoznavanju frančiškanskega življenja in frančiškanske karizme. Če si se po enem letu odločil, si dal prošnjo za prve obljube, to so pokorščina, uboštvo in čistost. Z njimi tvoj štrik dobi tri vozle. Po obljubah so nas poslali v Novo mesto, kjer smo živeli v kloštru in hodili v gimnazijo, na kateri sem leta 1973 maturiral,« se svojih dijaških let spominja pater Niko.

Lepi spomini na novomeško gimnazijo

Še posebej so mu ostali v spominu nekateri profesorji, ki so po njegovem mnenju bistveno presegali raven srednješolskega učitelja. Predvsem so bili to profesor slovenščine in njegov razrednik Janez Kolenc, profesor ruščine Jože Sever in fizike Janez Ferbar. Med njegovimi sošolci je bil tudi Drago Vovk, med drugim organizator prvega Rock Otočca, zato se ne gre čuditi njegovemu odgovoru na vprašanje, kakšno glasbo posluša: »Predvsem motoristično, bajkersko. Začel pa sem z Beatlesi pa Queeni in Roling Stonesi.«

I. V.

Gimnazijski maturi je sledil študij na teološki fakulteti, vmes pa je bilo, kot pravi, treba odslužiti cesarja, »ki je bil takrat v tisti državi Josip Broz - Tito. Poslali so me v Pirot, v kasarno 'za lopove i popove', ki je bila namenjena ljudem z našim poklicem. So že na občini poskrbeli, da si šel v ta pravo kasarno. V Pirotu so delali avtomobilske gume in tudi košarkarske žoge,« pripoveduje pater Niko, ki je v mladih letih rad igral košarko pa tudi bobne, kamor ga je v dijaških letih v frančiškanskem samostanu v Novem mestu posadil pater Krizolog, ko je sestavil kloštrski bend Bratje. Takrat je v samostanu deloval tudi disco klub, v prostorih, ki so jih frančiškani odstopili novomeški mladini.

Novomašnik na Kapitlju

Leta 1980 je doživel novo mašo na Kapitlju, skupaj s še dvema frančiškanoma in z dvema škofijskima, kar je bilo prvo novomašno posvečenje na Kapitlju. »Bili smo neke vrste predhodnica, predznanilci škofije,« v smehu pove pater Niko.

Prvo kaplansko mesto je pater Niko dobil v Ljubljani, potem pa se je precej selil. Po dveh letih so ga poslali nazaj v Novo mesto pa naprej v Novo Štifto pri Ribnici in v Melbourne v Avstralijo, kjer frančiškani skrbijo za slovenske izseljence, pa nazaj v domovino, v Kostanjevico na Krasu, pa spet v Novo Štifto, Strunjan, še enkrat v Novo Štifto in Novo Gorico ter končno lani nazaj v Novo mesto. Večina teh krajev ima v svojem imenu besedo novo. Na vprašanje, ali je bila to njegova zadnja selitev, pravi, da tega nihče ne ve. »No, nekdo že ve,« reče in pogleda v nebo, »ampak mi noče povedati,« doda.

Prenova tudi za študente

V Novem mestu je pater Niko mesto gvardijana, predstojnika samostana, lani nasledil od patra Tomaža Hočevarja, od katerega je v roke dobil tudi prizadevanja za obnovo samostana. Za prenovo so se odločili, potem ko so jih k celostni prenovi večkrat pozvali predstojniki slovenske frančiškanske province Sv. Križa, ki ji pripadajo in je tudi lastnica samostana. Prav tako so jih k temu pozvali tudi iz Rima, od koder dobijo vsake tri leta vizitacijo. Tudi iz Rima so dobili opomin, da je samostan v zelo slabem stanju in da ga je treba prenoviti.

I. V.

Za celostno prenovo, kakršne samostan še ni doživel, so se odločili že leta 2018. V preteklosti so samostan prenavljali po delih. Zdaj pa naj bi obnova obsegala vse objekte razen cerkve, ki so jo obnavljali sproti. Z obnovo samostana nameravajo prebivanju bratov, ki jih je v samostanu trenutno pet, nameniti manjši prostor, del prostorov pa bi namenili tudi potrebam mesta. Tako bi bil hodnik odprt za javnost in namenjen razstavam, del samostana pa nameravajo nameniti prebivanju študentov, kot je bilo to tudi že nekoč v preteklosti.

Trenutno projekt prenove stoji. »Potekajo pa pogovori, usklajujejo se načrti med projektanti in strokovnjaki Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Trenutno je z ustanovitvijo univerze zelo aktualna ureditev bivalnih prostorov za študente, na novo bo treba postaviti in urediti knjižnico, saj so knjige že več kot dve leti shranjene v kartonskih škatlah, kar je slabo. Kakšne prav velike želje po branju teh knjig ni, saj gre za zelo stare, zgodovinske knjige, ki pa so zanimive za marsikaterega raziskovalca. Imamo veliko zbirko starih farmacevtskih knjig, na primer. Tako da bi bilo fino, če bi nam pri tem pomagal tudi novomeški farmacevtski velikan in bi tako lahko marsikaj rešili. Bomo na veliko napisali, kdo nam je kaj pomagal in kaj dal,« obljubi pater Niko in se ob tem hudomušno nasmehne ter doda, da je z rešitvijo knjižnice povezana tudi obnova strehe in ostrešja, ki je edino v mestu ohranjeno po požaru: »Če je zaprto in ga nihče ne vidi, nimamo nič od tega. Najbrž bomo ob prenovi uredili tako, da bo en del viden, da bo videti, kako so delali ostrešje v 17. stoletju.«

Otroci se niso spremenili, starši …

Vso svojo poklicno pot, ki traja že 46 let, je pater Niko tesno povezan z mladino, toliko časa že poučuje verouk in zanimiva je tudi njegova primerjava med otroki v preteklosti in danes: »Vsi govorijo, kako so se otroci spremenili. Niso se. Otroci so taki, kot so bili nekoč. Starši so se spremenili. Zelo. Včasih mi kdo reče, saj ti nimaš pojma o otrocih. Otroci pridejo k tebi za eno uro. Pa jim odgovorim, da lahko v nasprotju s starši na otroke gledam objektivno. Potem pa so tu še kakšni kvaziznanstveniki s kvaziznanstvenimi vzgojnimi metodami, ki delajo štalo. Če nekomu samo daješ in vse narediš namesto njega, namesto da bi ga učil delati, ga spraviš v odvisnost. Ko te podpore ni več, lahko izbruhne celo nasilje. Tega je veliko.«

I. V.

Harley za frančiškana predrag

Ko je govor o patru Niku, se ni mogoče izogniti pogovoru o motorjih. Je zagrizen motorist, bajker bi temu rekli v žargonu. Uživa v vožnji s težkim motorjem. Ima motor znamke BMW. Vozil bi se tudi s harleyjem, a je ta za frančiškana, zapriseženega uboštvu, predrag. Rad polaga lepo speljane ovinke, se vozi z motorjem na romanja in se druži z brati motoristi. Bil je tudi med ustanovitelji društva Motoristi za motoriste.

Njegova motoristična zgodba traja že tri desetletja. Začelo se je pri Novi Štifti. »Takrat je tam prišlo do motorističnega buma. Fantje so kar naenkrat začeli kupovati motorje, saj se jih je končno dalo kupiti tudi doma. Razen če si hotel imeti harleyja. Fantje so prihajali k meni po žegen. Jaz sem motor požegnal in naredil z njim en krog. Nisem imel niti izpita, a to je bilo tam bogu za hrbtom in sem si upal. Motorji so mi bili zmerom všeč, a imeli so jih le premožnejši, kakšnega tomosa, mi smo imeli pa očetovo kolo, ki smo ga vsi gonili. Sosed, ki je bil v nemški vojski, je pa domov pripeljal motor, črnega BMW-ja in dolg usnjen motoristični plašč. No, potem so me pa fantje nahecali, da sem naredil izpit za motor. Uživam v vožnji. Vetra v laseh sicer ni, ker moram imeti čelado, in tudi las ni veliko, je pa veter v bradi. Brada gre narazen, ko se pelješ z odprto čelado. Če spustiš vizir, pa ti gre pa brada na oči, kar je moteče. Nikoli nisem norel, a sem vedno prišel, kamor sem se hotel,« izkušnje z vožnjo z motorjem opiše pater Niko.

· Dobrodelno

Rekorden obisk na blagoslovu motoristov pri Novi Štifti, gost pa Jaka Škof

Ko je bil v Novi Štifti, so imeli tam MK (motoklub) Ribnčan, ki so ga pred njegovo selitvijo v Strunjan zaprli. »Takrat je bilo več nesreč motoristov. Imel sem tri pogrebe mladih fantov, ki so se ponesrečili z motorjem. Družine so ostale brez očetov, prišlo je do finančne stiske. Želeli smo vzpostaviti neko solidarnost v takih trenutkih, da bi ti ljudje čutili, da motoristi nismo vsak zase, da smo skupnost in da znamo priskočiti na pomoč. Tako je nastalo društvo Motoristi za motoriste, skrajšano MzM. Začeli smo zbirati denar in pomagati poškodovanim motoristom in družinam umrlih ter paraplegikom pri nakupu vozičkov in drugih pripomočkov. Zdaj nas je nekaj čez 350 članov, ki se tudi družimo in gremo enkrat letno na potovanje, na romanje. Pred desetimi leti nas je šlo 300 v Rim k papežu. Srečanje s papežem Frančiškom je bilo nepozabno, človeško globoko doživetje. Danes pa možakarji, ko vzamejo vnuka v naročje, pripovedujejo o tem. Sem takrat rekel, da bo tako, in danes je tako,« z iskricami v očeh pater Niko pripoveduje o svoji motoristični druščini.