Milan Glavonjić

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Za organizacijo dogodka že vrsto let skrbi Društvo rejcev drobnice Bela krajina, katerega predsednik je zadnjih šest let Semičan Peter Štukelj.

V društvu je praktično od začetkov, saj se je pridružil že po drugem občnem zboru, danes pa ostaja eden najvidnejših promotorjev ovčjereje in kozjereje na sončni strani Gorjancev. V podjetju Kolpa v Rosalnicah opravlja delo vodje razvoja kemije in vodje obrata Kerrock, a velik del prostega časa namenja društvu, rejcem in ohranjanju belokranjske kulturne krajine.

Članov društva ne povezuje le reja drobnice, temveč tudi skupna miselnost, da mora biti pokrajina obdelana, travniki pokošeni, pašniki pa živi. Ko človek danes stopi na razgledni hrib nad belokranjskimi vasmi, hitro opazi razliko med urejenimi pašniki in zaraščeno krajino. In prav drobnica je bila v minulih desetletjih eden ključnih razlogov, da so številne površine ostale obdelane.

»V devetdesetih letih so se mnoge manjše kmetije zaradi zahtevnosti govedoreje preusmerile v rejo ovc in koz. Vrhunec je bil med letoma 2000 in 2010, ko se je po belokranjskih pašnikih paslo več kot 14 tisoč plemenskih živali,« pove Peter. Sledilo je obdobje upadanja.

Starejši rejci so počasi opuščali dejavnost, naslednikov pogosto ni bilo, nizke odkupne cene jagnjet in kozličev pa niso spodbujale razvoja. A v zadnjih letih se razmere ponovno nekoliko izboljšujejo. »Pojavljajo se posamezniki, ki se zavestno odločajo za rejo drobnice. Tudi zavedanje o tem, da mora cena omogočati preživetje rejca, je danes večje.«

Med pasmami ima posebno mesto belokranjska pramenka, simbol domače reje. Na pašnikih je sicer največ jezersko-solčavskih ovc, vse več rejcev pa se odloča tudi za križanja s pasmami suffolk, texel in dorper, ki prinašajo boljšo mesnatost in hitrejši prirast jagnjet. Ponosni so tudi na rejce mlečnih ovc, ki izdelujejo sire, skute in celo sladoled.

Toda reja drobnice ni brez težav. Med največjimi izzivi ostajajo bolezni. Lani je bolezen modrikastega jezika povzročila velik pogin živali. Nekateri rejci so po tem prenehali rejo, drugi pa so prav v težkih razmerah našli nov zagon. »Po dežju vedno posije sonce,« razmišlja Peter, ki verjame v vztrajnost svojih stanovskih kolegov. Optimističen je tudi zaradi mlajše generacije rejcev – nekateri danes redijo že več kot 50 plemenskih živali.

Društvo že peto leto izvaja projekt Roka z roko, s katerim v delo vključujejo otroke in vnuke rejcev. Pomemben del njihovega delovanja je tudi izobraževanje in povezovanje članov. Organizirajo strokovna predavanja, kuharske delavnice, prikaze razseka mesa in ekskurzije v tujino, kjer spoznavajo dobre prakse. Letos bodo obiskali Češko.

Letošnja razstava bo, kot pravi Peter, ena najbogatejših doslej. Obiskovalci si bodo lahko ogledali več kot sto ovc in koz, razstavo ovčarskih psov in male pasemske živali. Poskrbljeno bo za najmlajše, dogodek pa bo seveda spremljala bogata kulinarična ponudba. Posebnost letošnje razstave bodo tudi strokovne delavnice o zatiranju zajedavcev v ekološki reji drobnice.

Čeprav dela v društvu nikoli ne zmanjka, predsednik ostaja predvsem človek druženja in dobre volje. »Rejci drobnice smo veseli ljudje. Radi se srečamo, si izmenjamo izkušnje in skupaj kaj dobrega pojemo,« pravi z nasmehom. In dokler bo po belokranjskih pašnikih slišati meketanje, bo, kot pravi, živela tudi Bela krajina.