M. L.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Anica in Ernest Kožar z Velikih Malenc (v občini Brežice) sta nedavno praznovala platinasto poroko. Žlahtna kovina v imenu poroke pomeni v številkah 70 let njunega skupnega življenja. In kot platina velja za zelo trdno in obstojno kovino, gotovo velja, da je tak tudi njun zakon, ki sta ga sklenila na jurjevsko nedeljo pred sedemdesetimi leti v župnijski cerkvi na Čatežu ob Savi in ponovno slovesno potrdila letos na enak dan na istem kraju s čateškim župnikom Jožetom Packom.

Lepo sta pognala korenine, saj ju ob štirih otrocih – Ani, Cvetki, Zlatki in Ernestu – razveseljuje kar deset vnukov in sedem pravnukov.

2:1 za Ernesta

Ob našem obisku pri jubilantih doma na Velikih Malencah je v sobotnem popoldnevu Ernest ravno pospravljal šah. Kateri je bil kateremu v tej igri ta dan izzivalec, ostaja skrivnost, ampak rezultat je bil po odigranih partijah 2:1 za Ernesta. V dvoboj za šahovsko desko, sta povedala, se podajata občasno, se pravi, da se bodo srečanja nadaljevala in Anica bo imela priložnosti za ''revanšo''.

M. L.

Motorista

Če človek v svojem dvaindevetdesetem letu, kot je to pri Ernestu, in v sedeminosemdesetem letu, kot je to pri Anici, v soboto popoldne sedi na domačem dvorišču in, kot je bilo tokrat, igra šah, bi najbrž malokdo vprašal, ali sta bila ta dva mogoče motorista. Tudi mi nismo, ampak zdaj vemo: Ernest je vozil motor in Anica je vozila motor. Nista se bala zapeljati na cesto niti s težko mrcino, ki bi ti pri polnem ''gasu'' rada kar pobegnila iz rok.

Da ne omenjamo motorja s stransko prikolico. Tako on kot ona sta sedala za krmilo motorjev – in švist po cesti. Oo, Ernest je celo tekmoval z motorjem na uličnih dirkah v Brežicah.

V svoji motoristični karieri sta zabeležila tudi nekaj krepkih padcev, a očitno trdna kot platina vse prenesla brez večjih poškodb, če odrgnin od glave do pet ne štejemo. Pa kaj bi tisto, je to soboto Ernest med smehom odmahnil z roko, Anici pa so prav po motoristično zažarele oči. Ob tem sta rekla, on da težje hodi, ona da jo boli hrbtenica, in obema gre verjeti, toda: tudi po teh pripombah o svojem zdravju sta z duhom delovala vse prej kot človeka, ki sta samo poročena že sedemdeset let.

Varilni aparat in kuhalnica

Anica je delala v pralnici in za tekočim trakom, bila je zaposlena v Motelu na Čatežu ob Savi in potem na Skopicah, Ernest je delal v Krškem v Kostaku, službo sta končala z invalidskima upokojitvama. Anica je, ko je bila brez službe, tudi pazila otroke, ki imajo njen ''vrtec'' v najlepšem spominu.

Ernest je pred krško zaposlitvijo delal nekaj časa v Nemčiji in Švici, kjer je z zahtevnim argonskim varjenjem sestavljal aluminijeve letalske dele. Je strojni ključavničar in se je došolal za delo na parni lokomotivi in potem nadaljeval izobraževanje v vojaški šoli v Banjaluki. Iz vojaškega življenja je zanimivo, da so ga degradirali iz mlajšega vodnika in je ostal desetar, medtem ko je Milan Aksentijević, s katerim sta bila v isti desetini, napredoval v generala.

Ernest zdaj sicer ne vari letal, dela pa kaj drugega v svoji domači priročni delavnici. Med drugim popravlja ure. Včasih zavihti kuhalnico. Tako je to, kadar je kuhar. ''Anica, daj mi intonacijo,'' reče. In Anica mu da ''intonacijo'', kaj naj skuha tisti dan. Z Anico sta v našem pogovoru omenila, da je rad tudi mojster žara in da peče celo štrudelj, zavitek.

Ernesta ob prvem srečanju ni mogoče v celoti ''prebrati''. In kot da želi v tem pogledu pomagati sogovorniku, pravi: ''Grem z glavo skozi zid. Rad imam izziv tehnike – da odkrivam, kar še ni odkrito.'' To odkrivanje pomeni, recimo, tudi ukvarjanje z drobnimi mehanizmi ur, kjer je lahko izziv, da iz dveh ur sestaviš eno, ki potem gre. Izziv človeku je lahko tudi uspešna pridelava zelenjave in s to si daje ustvarjalnega opravka Anica.

M. L.

Ernest je zaigral na kitaro

Če je na poti k njima dolgčas, ga včasih prežene glasba. Hčerka Ana je omenila ''zvoke kitare izpod očetovih prstov in čudovito mamino petje.'' To soboto popoldne Anica sicer ni zapela, je pa Ernest, ki igra tudi harmoniko, z ognjem v očeh kar malce gizdalinsko zaigral na kitaro in vse skupaj je, čeprav samo za nekaj minut, postalo pravcati kabaret. In v takih ritmih, v takem utripu, čeprav kaj kdaj zaboli v križu ali nogah, sedemdesetim letom in še kakšnemu desetletju čez človek pač ne pusti do živega.

Naj tako ostane, Anica in Ernest Kožar. Katera je po platinasti naslednja poroka?