L. M.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Dočakati sto let danes ni več taka redkost kot nekoč, a da si pri teh letih še tako čil in razumen, kot je Jože Medvešček iz Klevevža, pa ni pogosto. Tudi sam je vesel te častitljive starosti, čeprav pravi: »Pa saj se sploh ne zavedam, da sem res toliko časa na svetu!«

Že 65 let živi v majhni, skromni hišici ob znamenitem izviru Toplica v Klevevžu, nekdanji turbini kleveškega posestva, kjer je bil zaposlen. Več desetletij je vdovec, družbo pa mu dela vnuk Slavko, ki živi z njim. Sicer pa zanj lepo skrbi hčerka Danica iz bližnje vasi Radovlja, ena od petih Jožetovih otrok. Enega sina je žal lani izgubil. Sicer pa ga razveseljuje deset vnukov in dvanajst pravnukov.

S stoletnikom smo klepetali ob kavici v stari kmečki kuhinji, ob prasketanju ognja iz starega štedilnika na drva, na katerega je pridno nalagal kar sam. Rad je na toplem. Ob njegovih nogah je zvesto ležala psička Mimi, ki mu vse dni dela družbo. Razumeta se tudi brez besed.

A Jože je še zelo zgovoren in zbrano druščino – ob našem obisku mu je prišel čestitat tudi predsednik Krajevne organizacije RK Šmarjeta Janez Turk – je presenetil s svojo bistrostjo in z dobrim spominom. Seveda je v sto letih doživel marsikaj, življenje mu res ni prizanašalo in verjetno je prav zaradi vseh preizkušenj ostal taka korenina.

L. M.

Od majhnega služil

Kot drugorojenec se je rodil na štefanovo leta 1925, se pravi v takratni Kraljevini Jugoslaviji, v kmečki družini v Dolah pri Litiji. A kaj, ko mu je pri šestih mesecih umrla mama, ki je nesrečno padla s češnje. Družina je razpadla, oba s sestro sta odšla služit na večje kmetije v sosednje vasi. Jožeta so poslali na veliko kmetijo k Bostičevim, na kateri so bili zanj dobri, imeli so tudi svoje otroke, a vseeno je pogrešal starševsko ljubezen, pove Jože. Tam je bil vse do začetka druge svetovne vojne leta 1941, ko so ga kot 16-letnega fanta odpeljali v izgnanstvo v Nemčijo.

»Štiri leta sem tam delal pri kmetih, trdo, bilo je hudo, a ostal sem vsaj živ,« se spominja stoletnik, ki je nato po vojni odšel na dveletno služenje vojske. »Bil sem v Dubrovniku, Trebinju, Tuzli, Banjaluki, v Ohridu, nato pa do konca življenja samo še v Klevevžu,« se nasmeje.

Spoznal Lojzko

Ko se je kot 22-letnik vrnil v domače kraje, je sklenil, da ne bo več za hlapca pri Bostičevih. Službo si je našel pri zidarjih v nekem gradbenem podjetju v Ljubljani, pozneje pa je delal še v rudniku v Krmelju. Vmes je srečal ljubezen svojega življenja.

»Neki sodelavec mi je priporočil Lojzko iz Šentjanža, da je pridna, skromna, ravno tako sirota kot jaz. Pa sva se našla in po dveh letih in pol obiskovanja sva se poročila, tudi cerkveno, kot se spodobi,« pripoveduje Jože. Sam je takrat štel 31 let, Lojzka pa 23 let. »Osem let sva si bila navzkriž, ravno prav,« se nasmeje.

Dom sta si ustvarila v Klevevžu – ker je bil Jože priden delavec na nekdanji klevevški posesti v lasti zadruge, so mu odstopili nekdanjo turbino in tam so si Medveščkovi uredili stanovanje. Lojzka je bila vseskozi doma, gospodinja, lepo je skrbela za dom in pet otrok, ki so se jima rodili. Obdelovala je vrt, gojila kokoši itn. Jože pa je hodil v službo, kjer je kmetoval.

L. M.

Kmetoval na posesti

»Na klevevški posesti oz. Kmetijsko-gozdarskem posestvu Klevevž, kot se je takrat imenovalo, je bilo med 250 in 300 glav živine. Tu nas je zaposlitev dobilo okoli 18 domačinov iz okolice. Sam sem bil glavni za pitance. Pozimi sem delal bolj v hlevu, poleti pa zunaj. Skrbeli smo za krmo, kosili na roke, ograjevali pašnike, saj so bile krave čez leto zunaj. Dela ni manjkalo, v glavnem je bilo vse ročno,« pripoveduje Jože, ki ga danes tudi zato pestijo revma in boleče noge ter kolena. Kar nekaj blokad je že dobil.

»Saj ni čudno, da sem si v teh hribih znucal kolena,« pristavi. Nič koliko tovornjakov krmil za živino je bilo tudi treba zložiti in takrat še ni bilo ne duha ne sluha o kakih viličarjih.

A bili so tudi lepi dogodki – Jože se spominja zadružnih razstav na šentjernejskem hipodromu pa razstave živine pod Trško goro, kjer je nekoč za enega »svojega« bika prejel celo priznanje.

V penziji 40 let

Na klevevški posesti je dočakal upokojitev in naš stoletnik kar ne more verjeti, da je že štirideset let v upokojenskem stanu. Pokojnina ni velika, a ker je skromen, gre. Otroci so šli po svoje in si ustvarili družine, njemu pa bi bilo lepše, če ga ne bi tako kmalu zapustila ljubljena žena Lojzka, ki je po kapi umrla pri 59 letih.

»Lepo sva se razumela, nisva se kregala. Bila je pridna gospodinja, tako dobro je kuhala in skrbela za vse,« ganjeno pripoveduje in na vprašanje, ali je imel pozneje kot vdovec kake ženitve ponudbe, jasno odgovori: »Imel sem priložnosti, a ne predstavljam si, da bi se katera druga plazila po meni. Lojzko sem imel preveč rad.«

Vesel napredka

Ob Klevevški toplici rad živi, in čeprav so mu že ponujali življenje v domu za starostnike, si tja ne želi. Tudi hčerka Danica, »ki je zame res zlata«, ga razume in pravi, da dokler je še tako pri močeh, to ni potrebno. Jože bolj težko hodi, a ima le dvoje zdravil: za nižanje krvnega tlaka in protibolečinske tablete.

Dolgčas mu ni. Rad posluša radio in poročila, še posebej mu je pri srcu narodnozabavna glasba. Televizije pa se ni navadil, pravi. Malo je naglušen, z očali si pomaga pri branju. Vse ve, kaj se dogaja po svetu in doma. Vesel je, da je Klevevž z novim lastnikom – Kmetijo Karlovček – zaživel in da ga čakajo boljši časi. Tudi vsakega napredka v občini se razveseli. »Koliko se zdaj naredi tudi z evropskim denarjem!«

Naš stoletnik se še sam uredi in umije. Tudi nas je pričakal lepo obrit – pa ne uporablja kakega električnega brivnika. Brije se še po starem, s kremo in klinco, in roka se mu nič ne trese. Na njegovih licih ni nobene ranice.

Tudi skuha si še

Za zajtrk si Jože obvezno pripravi belo kavo in kruh. Bog ne daj, da zmanjka proje! Danica pove, da ima posebno lončeno latvico, ki je njegova prava mera za vse obroke. Kosilo mu sicer vsak dan pripeljejo iz doma v Orešju, a skuha si še kaj tudi sam.

Še zlasti, če mu kaka jed ni po godu, ker je morda preveč začinjena itn. Takrat si lepo nareže v posodo krompirček, korenček in še kaj, malce zabeli ter pristavi na štedilnik ter lepo počasi kuha. Rad ima preprosto kmečko hrano.

»Še danes mi napiše na listek, kaj naj mu prinesem iz trgovine,« pove hčerka Danica in pokaže listič z očetovo tresočo pisavo: dva litra mleka, tri jajca, kruh …

L. M.

Sedi pred hišo

Ob lepem vremenu rad sedi na klopci pred hišo in uživa v čudoviti naravi izvira Klevevške toplice. Mir, čist zrak, šumljanje vode, petje ptic. Tudi to je mogoče pripomoglo, da je naš Jože dočakal sto let. Rad opazuje ljudi, ki prihajajo v Klevevž, in pravi, da ni več toliko domačinov – vse več tujcev se prihaja kopat v naravni bazenček s termalno vodo. Tudi sam je nekoč tam rad zaplaval.

Sogovornik še pove, da so v tem izviru nekoč prale perice, pozneje je bila to toplica Kolarjevih iz Klevevža, ki so jo prodali graščaku Ulmu, ta pa je zabetoniral bazenček in dovolil uporabo. Spominja se tudi, da so v potoku v starih časih lovili klene in ščuke. Žena je rada za kosilo pripravljala ribe, sam pa ni ravno njihov ljubitelj. »Koliko je bilo rib – seveda, ko pa so vso jesen ženske prale čreva na potoku in so ribe imele hrano!«

Dober in prijazen

Stoletnik Jože Medvešček, ki so mu ob častitljivem jubileju domači in vaščani postavili celo mlaj, voščit pa mu je prišlo tudi vodstvo Občine Šmarješke Toplice, je vesel vseh pozornosti. Ne more pozabiti obiska nekdanjega delovodje iz službe Gregorja Tratarja in tudi nam se ob odhodu z močnim stiskom rok zahvali za obisk. V klepetu ničkolikokrat omeni razna imena prijateljev in znancev, ki jih ni več. Za vsakogar ve, kako in kdaj je preminil.

»Lepo je bilo živeti, čeprav sem bil sirota in mi ni nihče nič pomagal, treba je bilo delati. Bilo je skromno, a prisrčno – kako drugače kot danes, ko je vsem preveč dobro. Z ljudmi sem bil dober, vedno sem rad pomagal, če sem le mogel, vsega sem se lotil z dobro voljo,« razmišlja 100-letnik Jože. In s temi besedami pove tudi recept za zadovoljno in dolgo življenje.