Tone Jakše, Trdinov nagrajenec - včasih ga zamenjajo za Božička
V eminentno družbo Trdinovih nagrajencev je ob nedavnem občinskem prazniku Mestne občine Novo mesto stopil upokojeni novinar Dolenjskega lista in avtor številnih knjig.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Tone Jakše s Škrjanč pri Novem mestu je Trdinovo nagrado prejel za pomembnejše trajne uspehe na literarnem področju in prispevek k dokumentiranju življenja prebivalcev Dolenjske.
»Vesel sem in počaščen. S to nagrado so za svoje delo nagrajeni tudi vsi ljudje iz mojih knjig, ki so tako ostali živi in pričajo o zanimivem utripu življenja v prejšnjem stoletju,« pove Jakše, ki se lahko pohvali z lepo bero knjig, v katerih je predstavil 650 človeških usod.
Zdela se je kar nekako naravna pot, da so njegovi literarno navdahnjeni novinarski zapisi iz časopisa prešli v knjige, mnogi tudi obogateni in razširjeni. Tone je imel pogovore z najrazličnejšimi ljudmi, ki so mu v tenkočutnih pogovorih zaupali svojo življenjsko usodo. Znal jim je prisluhniti. Pripovedovalce je snemal in del zvočnih zapisov poklonil Dolenjskemu muzeju. Ta srečanja so bogatila tudi njega, še posebej pa ga veseli, da so bile njegove knjige, ki jih je v glavnem izdal v samozaložbi, dobro sprejete med bralci.
Tone Jakše se je rodil na manjši kmetiji na Škrjančah pri Novem mestu. Kot dojenček je izgubil očeta. Mama je ostala sama s tremi otroki. Že zgodaj je kazal zanimanje za knjige. Leta 1964 je maturiral na novomeški gimnaziji, kjer je bil dve leti urednik glasila Stezice, za kar je prejel Westrovo nagrado.
Na Pedagoški akademiji v Ljubljani je študiral slovenščino in knjižničarstvo. Kot absolvent je odšel na dvomesečno študentsko izmenjavo v Stockholm, njegovo bivanje na severu Evrope pa se je zavleklo na štirinajst let.
Tone, za prijatelje Jaka, je na Švedskem veliko naredil za Slovence. Organiziral je dopolnilno šolo slovenskega jezika za otroke slovenskih izseljencev, ki jih je tudi poučeval; v tamkajšnjem slovenskem društvu je začel izdajati društveno glasilo Naš glas; na radiu je vodil tedenske oddaje v slovenskem jeziku in pripravljal prispevke za tamkajšnjo televizijo. Še s tremi kolegi je izdal pesniško zbirko v slovenščini. Zaposlen je bil v stockholmski mestni knjižnici.
A hrepenenje po domu je naredilo svoje in leta 1980 se je vrnil v domovino ter se zaposlil na Dolenjskem listu. Pisana beseda mu je bila blizu, na časopisu pa je delalo tudi nekaj njegovih prijateljev, tako da sprememba ni bila prehuda. Začel je v novinarskem servisu, nato pa presedlal med novinarje in bil celo kulturni urednik.
A angažirano novinarsko delo, ki ne pozna ne dneva ne ure, je načelo njegovo zdravje. Le izvrstnim kardiologom se lahko zahvali, da danes uživa upokojenske dni. Po težki srčni operaciji mu je ob pomoči in razumevanju najbližjih, zlasti žene Mirjam, ki je bila tudi novinarka in sta se našla na Dolenjcu, ter prijateljev, uspelo okrevati. Po skoraj dveh letih polovičnega delovnega časa se je Tone leta 1997 upokojil.
In očitno je res vsaka stvar za nekaj dobra – potem je našel čas za izdajanje svojih knjig.
Tone velja za delavnega, poštenega, spoštljivega in prijaznega možakarja. Ne moti ga, če ga zaradi njegove značilne sive brade decembra otroci kdaj zamenjajo za Božička.
Tudi kot 80-letnik je še dejaven. Pokosi travo pred hišo, vžge svoj traktor Univerzal in pripelje polena iz gozda, rad bere in si ogleda kak švedski film. Zlepa ne izpusti tedenske kave z druščino prijateljev iz mladosti, imenovano UBB, gre na izlet ali v toplice. Rad poklepeta tudi s sosedi na Škrjančah.
Seveda pa na prvo mesto postavlja družino. Poleg žene Mirjam, zaradi katere je njegov drugi dom Metlika, ima tri otroke: Vesna in Mirko živita na Švedskem, Tina v Sloveniji – ter tri vnuke in dva pravnuka. Jakšetov rod se torej nadaljuje.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
