V zidanici časovna kapsula vojaške zgodovine z vohunsko poslastico
V prenovljeni zidanici v Prapročah, pod Jugorjem, je svojevrsten muzej vojaške opreme.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ljubezen do vojaške zgodovine se je pri Alfonzu Baškoviču prebudila po letu 1991, v času osamosvojitve Slovenije, ko je z radijsko postajo RUP-20 sodeloval tudi pri vzpostavljanju zvez z občinskim štabom CZ Metlika. Kot pravi, so se kmalu po tem doma začeli kopičiti posamezni kosi opreme, dokler ga ni sosed, general Jože Konda, nagovoril, naj zbirko uredi sistematično.
Od radijske postaje do muzeja
»Fonzi, daj naredi pravo zbirko, mi je svetoval,« se spominja Baškovič. Poslušal ga je in danes njegova zbirka šteje več kot tisoč eksponatov, ki so mu jih podarili veterani, veliko pa jih je pridobil iz drugih delov Slovenije, saj se je glas o njegovi zbirki hitro razširil. Zbirka je povezana predvsem z drugo svetovno vojno, nekaj tudi s časom pred njo, potem pa je tu obdobje JLA.
Sicer se je vojaščina v njem prebudila že v mlajših letih. Odraščal je v bližini letališča JLA v Cerkljah. Stik s častniki je bil zelo neposreden in stalen, se spominja zbiralec, ki si je družinsko gnezdo ustvaril na Jugorju, zadnja leta pa zrelo obdobje z družico Pepco preživlja v prenovljeni zidanici v Prapročah, pod Jugorjem, ki je svojevrsten muzej vojaške opreme.
Obisk začneva pri sijočih predmetih iz medenine.
»To je sekstant, mornariški, angleški,« razlaga Alfonz Baškovič, Fonzi, kot mu rečejo. »K nam je prišel z otokov. Iz medenine je zato, da ne rjavi. Če bi bil iz železa, bi ga morje hitro načelo, pa tudi kompas bi zaradi magnetizma kazal napačno.«
Nato pokaže izjemno zbirko stare vojaške komunikacijske opreme, zapolnjeno s številnimi radijskimi postajami, oddajniki, sprejemniki in merilnimi instrumenti, večinoma v značilni vojaški zeleni barvi. Tu so še čutare, na desetine odlikovanj, za katera pravi, da jih je nova oblast, ker so pač jugoslovanska, razvrednotila. Pa kovanci, strelivo, fotografije, dokumentacija … Časovna kapsula novejše vojaške zgodovine.
V središču prostora so v stekleni vitrini razstavljeni manjši tehnični deli in tudi poletna bluza in kapa generala Lada Kocjana s pištolo in delom osebne opreme. »Hčerka je obljubila, da bo prinesla preostali del uniforme, tako da bo general stal v pokončni drži,« pravi Alfonz.
Vohunski contax iz Radeč
Police v zbirki so polne pokrival, ki so varovala glave vojakov različnih vojsk. Pokaže na prvo čelado, ki so jo imeli ob začetku osamosvojitve. Zraven so še ameriške čelade z mrežicami, vzhodnonemške »želve«, italijanske, nemške, ruske in celo usnjena letalska kapa iz ruskega miga, vse iz časa druge svetovne vojne.
A prava dragocenost se skriva v usnjeni torbici. Gre za legendarni fotoaparat znamke Contax, ki so ga v Radečah zaplenili nemškemu vohunu. »Že takrat je bil narejen za posnetke na 1.000 metrov. Imel je zoom, si predstavljate? Na 36 posnetkov, vse kompletno s torbico. Pravi vohunski kos,« z navdušenjem pove.
Ena najbolj nenavadnih zgodb v zbirki je povezana s križem, ki ima na dnu lobanjo. »Mislili smo, da je ustaški, ker ima mrtvaško glavo,« se spominja Alfonz. »Potem pa je prišel prejšnji semiški župnik Štampohar, ga pogledal in rekel: Ne, to je od vikarja. To so nosili vojaški kurati, križ pa se je uporabljal samo pri obredu ob pokojniku.«
RPG-7 na stopnišču
Zbirka ne skriva grozot vojne. Alfonz hrani originalni nož organizacije Hitlerjugend z vakuumsko zapakirano knjižico in zapise iz ženskega taborišča Ravensbrück. Posebno mesto zavzemajo nemški »materinski križi« (Mutterkreuz). »Za prvega otroka je ženska dobila bronastega, za drugega srebrnega, za tretjega pa zlatega. Rajh je propadel, ti križi pa so ostali kot spomin na neko bizarno pedantnost,« pravi Alfonz.
Na stenah stopnišča med pritličnim delom in kletjo so najdragocenejši eksponati, protioklepni raketometi, med njimi je najbolj prepoznaven RPG-7 (ročni protitankovski raketomet), ki je eno najbolj razširjenih tovrstnih orožij na svetu.
Alfonzova zbirka optike je impresivna. Pokaže nam ruski nočni daljnogled in optiko M76 za jugoslovanske ostrostrelne puške. »To so imeli vojaki JLA na karavlah,« pojasni.
Med številnimi kosi različnega strelnega orožja, teh je v zbirki 172, posebej izpostavlja nemški »šmajser«, pištolo in osebno opremo. Po njegovih besedah naj bi orožje pripadalo generalu Alexandru Löhru, nemškemu poveljniku, ki je ob koncu druge svetovne vojne podpisal kapitulacijo. Orožje mu je podaril nekdanji uslužbenec državne varnostne službe.
Pištola z družinsko zgodbo
Alfonz se ozre na pištolo, darilo maršala Tita narodnemu heroju Stanetu Semiču - Dakiju. »S tole pištolo si je, da ne bi Nemcem živ padel v roke, leta 1945, ranjen v ofenzivi na brestaniški grad, sam sodil moj stric.«
Hkrati pokaže tudi na dolgocevno orožje, znamenite puške različnih vojsk: M48, M76, carcano, šmajser, mausser, browning, zbrojevka, tokarev. In še na avtomatsko pištolo 7,63 milimetra od poveljnika 9. korpusa, ki je osvobodil Trst, ter na pištolo ameriškega pilota, na kateri je vgraviran napis »Pomoč ZDA Sovjetski zvezi«, ki je padel pri Mariboru.
Alfonzova zbirka je znana daleč naokoli, obiskale so ga celo delegacije največjih držav. »Ko so prišli, so vsi po vrsti pozdravili Titovo sliko, ne glede na to, ali so bili v uniformah ali ne,« se spominja.
Posebno vrednost zbirki, ki ni zadosti prepoznavna v domačem okolju, daje tudi dejstvo, da zanimanje za zgodovino prehaja na mlajši rod. Vnukinja se je vpisala na študij arheologije, kar sogovornik razume kot zagotovilo, da bo zbirka ostala v družini in bo ohranjena kot del zgodovinskega spomina. »Ja, na to sem še najbolj ponosen,« se nasmehne dedek.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.