B. G.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Janez Mihael Žagar, znan tudi kot Johann Baptist Michael von Sagar, se je rodil 2. novembra 1732 v Damlju ob Kolpi. Iz skromne kmečke družine je po izjemno težki poti prišel do univerzitetne izobrazbe, postal zdravnik, veterinar, botanik in naravoslovec ter se uveljavil kot eden vodilnih evropskih strokovnjakov svojega časa.

Njegovo življenje je zaznamovala neomajna želja po znanju, številne znanstvene razprave pa so pričale tudi o tem, kako dragocene so bile izkušnje, ki jih je kot deček pridobil ob Kolpi.

Boris Grabrijan

Od pastirja do šolarja

Žagarjevi starši so bili kmetje in mlinarji, oče se je ukvarjal tudi s kovaštvom. Mihael je bil kot otrok pogosto bolan in telesno slaboten, zato ni zmogel težjih opravil. Večinoma je pasel živino – drobnico, govedo in prašiče. V jesenskem in zimskem času je s prašiči odhajal tudi na večdnevno pašo po hrastovih gozdovih na Hrvaškem.

Prav pastirske izkušnje so pozneje pomembno zaznamovale njegovo znanstveno delo. V razpravah se je večkrat skliceval na znanje, ki ga je pridobil med dnevi, preživetimi s čredo.

Že kot deček si je želel šolanja, vendar oče njegovim željam ni bil naklonjen. Mati ga je razumela, a mu ni mogla veliko pomagati. Prelomni dogodek se je zgodil decembra 1747, ko je med pašo prašičev v okolici Lukovdola zbolel. Po navedbah v njegovem življenjepisu naj bi ga med spanjem prekril sneg, po hudi bolezni pa se je zbudil šele januarja. Med prvimi besedami naj bi izrekel: »Jure, jaz grem v šole.«

Ker doma ni dosegel svojega, je dan pred 16. rojstnim dnem pobegnil in se odpravil k vikarju Luki Jurkoviču na Svinjski Vrh, kjer ga je prosil, naj ga nauči abecede. Jurkovič ga je v enem letu naučil brati in pisati ter mu dal tudi osnove latinščine. Oče je nazadnje privolil, da sin ostane v šoli, vendar mu ni želel finančno pomagati in je zahteval, da se odpove dednim pravicam.

Boris Grabrijan

Šolanje s pomočjo dobrotnikov in beračenja

Prvega oktobra 1749 se je Žagar peš odpravil v Križevce, kjer je obiskoval šolo pri pavlinskih menihih. Mati mu je za pot pripravila nekaj oblačil in 14 zlatnikov oziroma zibcenerjev. V šoli je bil kljub revščini in lakoti med najboljšimi učenci. Preživljal se je tudi z beračenjem po meščanskih hišah, saj je poleg juhe, ki jo je dobil pri menihih, le stežka prišel do hrane.

Zaradi bolezni in izčrpanosti je moral šolanje za nekaj časa prekiniti. Po okrevanju se je vrnil k učenju, tokrat v Zagreb, kjer je obiskoval jezuitsko šolo. Tudi tam se je preživljal z beračenjem, občasno pa so mu pomagali rojaki. Po štirih letih je šolo končal z odliko.

Ob vrnitvi v Damelj se je pobotal z očetom. Ta mu je namenil 12 goldinarjev, brat Matija šest, sorodniki pa so zbrali še nekaj denarja. Z odličnim spričevalom je po belokranjskih in dolenjskih gradovih nabral še dodatna sredstva.

Leta 1755 se je tako lahko odpravil na študij filozofije k jezuitom v Gradec, že naslednje leto pa je nadaljeval študij na Dunaju, najprej fizike in nato medicine. Preživljal se je z inštrukcijami, pridobil pa je tudi Knafljevo štipendijo.

Boris Grabrijan

Doktor medicine in raziskovalec

Doktorske izpite je opravil 26. februarja 1762 z odliko. V disertaciji De Salicaria je obravnaval krvenko, rastlino, ki ji je pripisoval posebno zdravilno moč in jo je poznal že iz mladosti. Njegove ideje so naletele na nasprotovanje dela tedanje znanstvene skupnosti. Profesor Crantz je poskušal preprečiti objavo disertacije, vendar je Žagar po sporu z njim vendarle dobil dovoljenje za tisk, čeprav brez desetih tez, ki so bile za oblastnike sporne.

Boris Grabrijan

Zagovor je opravil 13. avgusta 1762 in trajal je dve uri in pol. Med njim je v rokah držal krvenko, s predstavitvijo svojih tez pa je požel odobravanje strokovnega občinstva. Pozneje je v drugi razpravi izpodbijal tudi nekatere uveljavljene trditve o zdravljenju sifilisa.

Aprila 1763 se je preselil na Moravsko, kjer je bil septembra imenovan za glavnega fizika v Jihlavi. Tam je razvil obsežno prakso, ki je združevala medicino, veterino, botaniko in mineralogijo.

Leta 1766 se je poročil z Marijo Terezijo Klein. Po njeni smrti in smrti njunega otroka se je leta 1783 preselil k hčerki Mariji Veroniki von Guitler v Prago, kjer je nadaljeval samostojno raziskovalno delo.

Znanstveno delo in belokranjske izkušnje

Žagar je objavil najmanj 13 samostojnih knjig ter številne razprave. Njegovo delo je segalo na področja medicine, veterine, botanike, mineralogije in naravoslovja. Med drugim je zgodaj in natančno opisal slinavko in parkljevko pri živalih ter opozoril na njeno nalezljivost. Ukvarjal se je tudi s preprečevanjem bolezni živali in cepljenjem proti črnim kozam.

Pomemben del njegovega pristopa je bilo povezovanje znanstvenih dognanj s praktičnim znanjem. Ugotovitve, za katere je menil, da bi lahko koristile tudi kmetom, je dal prevajati v nemščino. V razpravah o boleznih živine je uporabljal botanična imena rastlin, priporočal semena iz dunajskega botaničnega vrta in opozarjal na pomen poznavanja zdravilnih rastlin.

Boris Grabrijan

Pri nasvetih moravskim rejcem drobnice se je skliceval tudi na načine reje, ki jih je poznal iz domačega okolja ob Kolpi. Priporočal je odprte ali polodprte ovčnjake, ki so živali varovali pred volkovi in medvedi, hkrati pa zagotavljali zračnost. Omenjal je visoke ograde, pogosto spletene iz leskovine ali vrbovine, in peterokotne jasli. Takšne ograde so bile v različnih delih Balkana znane pod imeni mrgare, tezge in torovi.

Moravskim kmetom je svetoval tudi pri boleznih žit, pri čemer je priporočal preventivne metode, ki so jih uporabljali v njegovi »ljubi domovini Kranjski«. V svojih zapisih je omenjal tudi uporabo soli v prehrani živali, ki je bila ob Kolpi že poznana in so jo na to območje tovorili z Reke skozi Gorski kotar.

Boris Grabrijan

Posebno zanimiv je njegov zapis o reševanju utopljencev ob Kolpi. Po njegovih navedbah so ljudje pri oživljanju uporabljali vpihovanje zraka usta na usta. Opisal je tudi odstranjevanje vode iz dihal. V enem od svojih del je obravnaval celo nostalgijo oziroma močno domotožje, ki ga je razumel kot bolezensko stanje, za katero je kot zdravilo priporočal obisk domačih.

Povišan v plemiški stan, a na rodni kraj ni pozabil

Leta 1775 je bil izvoljen za člana nemške akademije Naturae Curiosorum, leto pozneje pa mu je cesarica Marija Terezija podelila dedno plemstvo z nazivom Nobilis de Sagar in grbom. Večkrat je zavrnil ponudbe za akademsko kariero v Nemčiji, Avstriji in Rusiji. Med drugim naj bi mu ruski veleposlanik ponudil vodenje katedre na univerzi v Sankt Peterburgu.

B. G.

Kljub uspehom se Žagar ni vrnil v Damelj. Rodnega kraja po odhodu na študij ni več obiskal, vendar ga očitno ni pozabil. V oporoki je namreč denarno volilo namenil svojim nečakom v Beli krajini.

Boris Grabrijan

Umrl je 18. julija 1813 v Pragi, kjer je tudi pokopan. Na njegovem nagrobniku je zapis, ki ga je dala postaviti hči Maria Veronica Guitler. V njem je opisano njegovo življenje: od pastirja in revnega študenta, ki se je preživljal z miloščino, do doktorja, pisca in plemiča. Posebej pomenljivo je, da napis poudarja, da je kljub vsem dosežkom vse življenje živel v revščini.

Na Žagarja se je spomnilo tudi Belokranjsko muzejsko društvo, ki je pred zdravstveno ambulanto na Vinici postavilo spominsko ploščo. O njegovem življenju in delu sta obsežno pisala dr. Drago Mušič in dr. Janez Batis, profesor Veterinarske fakultete in tajnik SAZU.