Janez Pezdirec raziskal ''Latinovo muzko'' - neverjetna zgodba neke godbe
V soboto, 24. januarja 2026, so v gasilskem domu Krvavčji Vrh predstavili knjigo Janeza Pezdirca Latinova godba na Krvavčjem Vrhu.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Predstavitev je potekala v organizaciji Kulturnega društva Vezilo, Gasilskega društva Krvavčji Vrh, Javnega sklada za kulturne dejavnosti, OI Metlika in Ljudske knjižnice Metlika. Hkrati smo obeležili tudi 20-letnico uspešnega delovanja Kulturnega društva Vezilo, katerega ustanovitelj je Janez Pezdirec. V nabito polni dvorani je avtor knjige v pogovoru z direktorico Ljudske knjižnice Metlika Marto Strahinić razkril neverjetno zgodbo ustanovitve Latinove godbe.
Leta 2025 je Janez Pezdirec iz Slamne vasi pri Metliki izdal obsežno knjigo z naslovom Stare kranjske harmonike v Beli krajini. Pri raziskovanju gradiva zanjo je naletel na podatke o »Latinovi muzki« na Krvavčjem Vrhu in odločil se je, da stvar podrobneje razišče. Tako je nastala knjiga Latinova godba na Krvavčjem Vrhu.
Avtor v knjigi podrobno opiše, kako in zakaj je prišlo do ustanovitve godbe na pihala ravno na Krvavčjem Vrhu. Tu je namreč živela rodbina Plut ali po domače Latinovi. Eden od sinov, Anton (Tone), se je na prelomu stoletja odpravil s trebuhom za kruhom v Ameriko. Tam se je zaposlil v nekem hotelu, kjer je ob večerih igrala tamkajšnja godba. Tone je bil navdušen nad njihovim igranjem, imel je velik glasbeni talent in začel se je učiti not, kasneje pa tudi igranja različnih instrumentov. Sčasoma je tudi sam postal godbenik.
Okoli leta 1910 se je vrnil v svojo rodno vas in s seboj prinesel instrumenta klarinet in bariton, note ter dirigentsko palico. Odločil se je, da v Krvavčjem Vrhu ustanovi godbo na pihala. A godba potrebuje veliko instrumentov …
V knjigi lahko preberete, kako so se zagreti glasbeniki iz majhne belokranjske vasice odpravili na Češko v mesto Graslitz, ki je bilo oddaljeno preko 820 kilometrov, kupili instrumente in začeli z vajami. Na prireditvi smo si lahko ogledali originalni katalog instrumentov in tudi kar nekaj instrumentov, ki so se ohranili do današnjih dni. Kako – to pa je še ena od zanimivih zgodb, ki nam jih Janez razkrije v svojem delu.
Še bolj neverjetno in zanimivo pa je, da instrumenti še danes lepo zvenijo, če jih v roke prime pravi glasbenik. Na dogodku je na trobento Latinove godbe zaigral magister, profesor Franci Žugelj, izvrsten glasbenik, po rodu iz Metlike, v programu pa je nastopila tudi (skoraj) domačinka Katja Draginc, profesorica klarineta v Glasbeni šoli Črnomelj z učencema Zarjo Hutar in Maticem Marentičem.
Življenje piše različne zgodbe, enkrat vesele, drugič žalostne, zgodbe o uspehu, pa tudi o zatonu. Ena takšnih je bila tudi zgodba Latinove godbe, ki se je žalostno končala. Kaj in kako se je to zgodilo, boste prebrali v knjigi, ki je polna zanimivih zgodb, fotografij in prikazov.
Zanimivo je, da smo imeli predstavitev knjige tam, kjer je nekoč stala »Latinova hiša«, v kateri so imeli godbeniki vaje, kasneje pa gasilci svoje prostore. Danes na tem mestu stoji nov gasilski dom, ki ima dvorano za dogodke in v soboto so jo obiskovalci napolnili do zadnjega kotička. V sproščenem vzdušju med in predvsem po dogodku, ni manjkalo dobre volje, odlične kapljice in domačih dobrot, ki so jih pripravili domačini.
Iz vsake besede in geste domačinov je bilo čutiti prijaznost, domačnost, povezanost in složnost, na katero smo že pozabili. Na Krvavčjem Vrhu smo se prav vsi počutili sprejeti in dobrodošli, kot stari prijatelji, čeprav smo se mnogi videli prvič.
Toni Gašperič je nekoč zapisal, da bi deželica na sončni strani Gorjancev morala imeti več Janezov Pezdircev. In res je tako. Ob 20-letnici Kulturnega društva Vezilo je Mateja Klemenčič, vodja izpostave JSKD Metlika, Janezu Pezdircu podelila zlato Maroltovo značko. Ob tem je nanizala številne dosežke raziskovalca in zapisovalca ljudskega izročila na področju Bele krajine in Dolenjske, glasbenika in vsestranskega ustvarjalca iz Slamne vasi pri Metliki.
Janez se je z glasbo začel ukvarjati že v mladosti oz. otroštvu. Je glasbenik samouk. Še posebej pri srcu mu je ljudska pesem, saj je ob njej odraščal - njegova starša sta bila ljudska pevca, ki sta poznala veliko starih viž. Zato je tudi sam začel zbirati ljudske pesmi po Beli krajini in Dolenjski. Obiskoval je pevce ljudske glasbe, snemal njihovo petje in nato doma vse pesmi zapisal. Izdal je številne zgoščenke ljudskih pesmi. Kot glasbenik je zaigral v mnogih ansamblih in skupinah. Napisal je kar nekaj knjig in ustvaril tudi številne filme. Pred dvajsetimi leti je ustanovil Kulturno društvo »Vezilo«, v okviru katerega deluje še danes.
Ob izdaji knjige in obletnici društva Janezu iskreno čestitamo ter mu želimo še veliko dobre volje in elana za nadaljnje raziskovalno delo. Vsi, ki Janeza poznamo, zagotovo vemo, da še ni rekel zadnje besede, mi pa lahko rečemo le – kapo dol in iz srca hvala.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
