Dolenjski muzej

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pokopališča so ležala zunaj naselij in navadno ob cestah. V večjih in pomembnejših naseljih so bili grobovi premožnih označeni z napisnimi nagrobniki, izjemoma tudi s skulpturami. Manjša grobišča, ki so pripadala zaselkom ali posamezni vili rustiki, so ležala ob poteh ali na križiščih.

Grobne jame žganih grobov v obliki skrinj so bile zgrajene iz kamnitih plošč ali žganih opek, ponekod so gradili kupolaste grobnice z vhodom, v katerih je bilo lahko tudi več pokopov. Ostanke pokojnika, ki so ga zažgali na grmadi, so položili v grob, shranjene v žaro. Kot žare za shranjevanje upepeljenih pokojnikov so uporabili različne lončene in steklene posode.

Posebna oblika posod, tako imenovane hišaste žare, je bila v uporabi le na ozemlju med Kolpo na jugu in Savo na severu ter med Ljubljano na zahodu in Zagrebom na vzhodu. S prednjo vratno in stranskimi okenskimi odprtinami in s krovnim delom, ki se je zaključeval z gumbom ali redkeje z upodobitvijo petelina, so ponazarjale hišo. Pogosto so imele barvano ostenje, na katerem so linije ponazarjale predalčno gradnjo. Uporabljali so jih od sredine 1. do sredine 3. stoletja, ko žgani pokop v celoti izgine in ga zamenja skeletni.

Tokrat predstavljamo hišasto žaro iz groba, sestavljenega iz kamnitih plošč, ki so ga po naključju našli pri oranju njive v Dolenjem Polju pri Dolenjskih Toplicah. Grob, ki sodi k manjšemu grobišču bližnjega zaselka, najverjetneje ni osamljen. Lončena žara, visoka 32 cm, je bila rdeče slikana, zaključuje se z gumbom in sodi v 2. stoletje.

Borut Križ, Dolenjski muzej Novo mesto