Radko Polič – Rac: Življenje, ki je bilo bolj noro od gledališča
Radko Polič – Rac ni bil človek za običajen življenjepis. Njegova pot od vojnega Črnomlja prek Beograda in Berlina do ljubljanske Drame je bila polna nenavadnih naključij, preobratov, padcev in velikih igralskih zmag.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Rodil se je 18. avgusta 1942 v Črnomlju, umrl 15. septembra 2022 v Ljubljani.
O Radku Poliču – Racu bi težko napisali običajen življenjepis. Njegovo življenje je bilo že od začetka vse prej kot običajno – polno selitev, naključij, preobratov, padcev in vzponov. Predvsem pa je bilo prežeto z gledališčem.
Hrvaški režiser Georgij Paro ga je nekoč opisal kot igralca, ki za gledališče izgoreva, kot fanatika, ki ne kalkulira. Njegov opis morda najbolje zajame bistvo človeka, ki je več desetletij zaznamoval slovensko gledališče in film.
Rac pa je znal zelo dobro povedati, od kod je prišel njegov nemir. Celo vedel je, kje je bil spočet. Po njegovem pripovedovanju se je to zgodilo pod Ciganskim vrhom na Dolenjskem, ko sta se srečali dve partizanski koloni – v eni je bil njegov oče, v drugi mama Mileva, pozneje aktivistka.
''Dobila sta pol urice intime in tako sem bil narejen jaz … Mama je vedno govorila, da ker sem narejen pod Ciganskim hribom, sem tako nemirne narave,'' je pripovedoval.
Med vojno je z mamo in bratoma Vaskom ter Svetozarjem živel v Črnomlju pri maminih sorodnikih. Konec leta 1944 so jih evakuirali z letalom na Krk, od tam pa z ladjo v Split. Radko je takrat hudo zbolel, življenje pa mu je po njegovem pripovedovanju rešil penicilin, ki mu ga je dal ameriški zdravnik. Kot otrok je zdravnika razumel precej po svoje – menil je, da je ponj že prišel parkelj: bil je temnopolt, črn kot oglje, na uniformi pa je imel še značko s kačo.
Po vojni se je družina preselila v Beograd, kjer je bil njegov oče, polkovnik, zaposlen v generalštabu JLA. Radko šole ni jemal posebno resno. Kot je pozneje pripovedoval, jo je obiskoval precej po lastni presoji. Nekoč je celo pobegnil s skupino Romov in ga je družina dohitela šele na madžarski meji.
Tudi o svojih otroških lumparijah je govoril brez olepševanja. Doma je kradel bone za hrano in jih na ulici menjal za denar, s katerim si je privoščil priboljške, kino in tobak.
Nato je prišel Berlin, kjer je njegov oče postal vodja jugoslovanske vojaške misije v Zahodnem Berlinu. Družina je tam živela precej drugače kot prej, a tudi temu obdobju niso bili prihranjeni dramatični dogodki. Preživeli so poskus atentata, družina je doživela tudi poskus ugrabitve otrok. Ko je bil oče zaradi političnih razmer nenadoma razrešen, se je morala družina hitro vrniti v Beograd.
Leta 1954 se je družina znova znašla v Ljubljani. Za Raca je bila to sprva skoraj kazen. Po Berlinu in Beogradu je Ljubljano doživljal kot zakotno provinco. Poleg tega je prvič stopil v slovensko šolo, slovenščine pa ni dobro obvladal. Zaradi jezika in porekla je bil deležen tudi žaljivk vrstnikov.
Gimnazijo je vendarle končal. Nato pa se je zgodilo nekaj, kar je bilo videti skoraj naključno in je za vedno določilo njegovo življenje.
Na snemanje filma Nočni izlet Mirka Groblerja je šel kot spremljevalec prijatelja. Prijatelj avdicije ni opravil, Rac pa jo je. Podobno je bilo pri sprejemnih izpitih na Akademiji za gledališče, radio in televizijo. Tudi tja je šel pravzaprav zaradi prijatelja, s katerim naj bi skupaj odigral dialog za avdicijo – sprejeli pa so njega.
Družina je pričakovala, da bo študiral medicino. Radko je izbral gledališče.
Študij je moral po prvem letniku prekiniti, ker je zašel v kriminal. Oče, ki je imel še vedno velik vpliv med slovenskimi politiki, mu je pomagal toliko, da ni končal v zaporu, enoletni prepovedi študija pa se ni mogel izogniti. Zato je takrat na očetovo zahtevo odslužil vojaški rok (za las se je izognil smrti ob nesreči s streljanjem s topom – umrl je drug vojak). Pozneje je študij nadaljeval, a diplomiral šele leta 1992.
Kot študent je nastopal v Študentskem aktualnem gledališču, pozneje gostoval po slovenskih gledališčih ter nastopal tudi na hrvaških in srbskih odrih. Sčasoma se je ustalil v SNG Drama Ljubljana, kjer je ustvaril svoje najpomembnejše gledališke vloge.
Prvo večje igralsko priznanje je prejel leta 1970 na Borštnikovem srečanju za vlogo Baltazarja v Hiengovem Osvajalcu. Sledile so številne nagrade, med njimi nagrada Prešernovega sklada leta 1972, Borštnikov prstan leta 2002, Prešernova nagrada za življenjsko delo leta 2007 in nagrada Bert leta 2015.
Rac ni bil samo gledališki igralec. Nastopil je v približno 60 filmih in več kot 100 radijskih igrah. Njegov obraz, glas in prepoznaven način igre so postali del slovenskega kulturnega prostora.
O svojem življenju je pozneje obsežno pripovedoval dramaturginji, urednici in publicistki Petri Pogorevc, ki je njegove spomine strnila v biografski roman RAC. Knjigo je nato kot zvočno knjigo prebral kar sam, tako da je njegovo življenje mogoče slišati tudi v njegovem značilnem raskavem glasu.
Bil je trikrat poročen – z Zalko Hace, Mileno Zupančič in Barbaro Levstik.
Rad se je vračal v Belo krajino, kamor sta se po upokojitvi preselila njegova starša. Po njuni smrti pa, kot je povedal, tja ni več zmogel prihajati na enak način.
Za Racom je ostalo življenje, ki ga je težko stlačiti v običajen življenjepis. Veliko nemira, naključij, padcev, politike, potovanj, gledališča in predvsem – igre.
Morda ga najbolje povzame njegova lastna misel: ''Teater je tako kompleksen, hujši kot svet sam.''
In morda je imel prav tudi Georgij Paro: ''Raca si moral imeti rad.''
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
