Na Vanekovem večeru o pomenu ohranjanja stavbne dediščine
Sodelujoči so razpravljali o zahtevnosti obnov starih domačij
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Prejšnji teden je na Vidovem bregu potekal 102. Vanekov večer z naslovom Izzivi pri ohranjanju stavbne kulturne dediščine podeželja, na katerem so strokovnjaki in domačini iz lokalnega okolja razpravljali o pomenu ohranjanja kulturne dediščine, zahtevnosti obnov, načinih, kako starim stavbam vdihniti novo življenje, ter izzivih, s katerimi se srečujejo ob tovrstnih obnovah.
V pogovoru, ki ga je vodila Suzana Deutsch, ravnateljica OŠ Fokovci, so sodelovali Suzana Vešligaj, konservatorka Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije – OE Maribor, Boštjan Durič iz Gradbeništva Durič, d. o. o., Tatjana Buzeti, lastnica zaščitene ekološke kmetije Vidov breg, in Jelka Pšajd, etnologinja Pomurskega muzeja Murska Sobota. Zbrane je v uvodu nagovoril Marjan Šiftar, predsednik uprave Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija, ki je poudaril pomen ohranjanja kulturne dediščine. Izpostavil je, da stare domačije niso pomembne le kot spomin na preteklost, temveč tudi kot del današnjega življenja in prepoznavnosti pokrajine, hkrati pa predstavljajo priložnost za razvoj kulturnega turizma. Stavbna kulturna dediščina predstavlja temelj nacionalne identitete, zgodovinski spomin ter pomemben vir trajnostnega kulturnega in gospodarskega razvoja družbe. Pogovor o tej izjemno aktualni in večplastno pomembni temi v Prekmurju in širšem okolju je del projekta Ohranimo dediščino podeželja – KORENINE, ki poteka v okviru Javnega poziva EKSRP LAS Goričko do leta 2027.
Suzana Vešligaj je v uvodu na kratko predstavila zavod, ki ima sedem organizacijskih enot, razporejenih po vsej Sloveniji, z namenom ohranjanja in varovanja kulturne dediščine. Varovanje kulturne dediščine ne pomeni le prepovedi in omejitev, temveč predvsem strokovno usmerjanje obnov, da bi se ohranilo čim več izvirnih značilnosti stavb. Poleg samih stavb je pomembno tudi ohranjanje njihovega notranjega inventarja in okolice. Dediščina priča o naši prepoznavnosti, izvirnosti in identiteti. Če jo izgubimo, izgubimo tudi sebe, je poudarila. Pomembno je, da ohranimo to, kar so nam zapustili predniki, in to predamo naslednikom. Izpostavila je, da morajo biti spremembe takšne, da stavba ohrani svojo prepoznavnost. Stavbna dediščina pomembno prispeva k identiteti posameznika in celotne pokrajine. Opozorila je na propadanje starih hiš, ki pogosto ostajajo prazne in nevzdrževane. Po njenih besedah se zaradi sodobnih načinov gradnje in poenotenja arhitekture izgubljajo značilnosti, po katerih so bili posamezni kraji nekoč prepoznavni.
Jelka Pšajd je povedala, da bi stavbe lahko povedale marsikaj zanimivega, saj se v njih veliko dogaja. Stavbna dediščina se namreč spreminja. Izpostavila je primer stare kuhinje, ki z novimi elementi dobi drugačno podobo. Stavbna dediščina, kot je poudarila, ni povezana le s samo stavbo, temveč tudi z njenimi predmeti, spomini in pripovedmi ljudi, ki so v njej živeli.
Med napakami pri obnovi je Suzana Vešligaj omenila uporabo neustreznih materialov, poškodovane omete, nenaseljenost hiš in z njo povezano nevzdrževanje ter popolno tesnjenje hiš, zaradi česar te ne morejo dihati. Opozorila je tudi na spreminjanje namesto obnove strehe, ki je zelo pomembna, saj zamakanje lahko pomeni konec stavbe. Spomnila je še na vgradnjo sodobnega stavbnega pohištva brez upoštevanja značilnosti objekta. Boštjan Durič je poudaril pomen sodelovanja investitorja z izvajalcem, ki se spozna na tovrstne obnove in sodeluje s konservatorjem. Opozoril je tudi na izgubljanje znanj starejših mojstrov. Na vprašanje, kako mlade spodbuditi k učenju starih znanj, je odgovoril, da sodeluje pri promociji deficitarnih poklicev, pri kateri mladim pokažejo, da je mogoče s temi poklici lepo preživeti, saj se pogosto soočajo z negativnim družbenim vrednotenjem. Mlajše generacije danes pogosto iščejo hitre rešitve v videoposnetkih na YouTubu, tovrstne obnove pa zahtevajo sistematičen pristop. Težava je tudi pridobivanje lokalnih materialov, saj se lahko materiali, pripeljani od drugod, v naših podnebnih razmerah odzivajo drugače.
Lastnica vile Moj mir Tatjana Buzeti je povedala, da je dve leti iskala staro domačijo, nato pa jo našla na Vidovem bregu. Opisala jo je kot Trnuljčico, saj je bila pot do nje trnova, hiša in okolica pa zelo zaraščeni. Šlo je za precej veliko kmečko poslopje, ki je bilo del samooskrbne kmetije. Poudarila je, da tovrstna prenova zahteva svoj čas in je mogoča le z dobro ekipo strokovnjakov. Domačini so ji o stavbi, ki bo prihodnje leto stara sto let, povedali veliko zgodb, s pomočjo katerih je domačijo in območje bolje spoznala in razumela. Želi si, da bi prenovljeni objekti ohranili svojo zgodovinsko vrednost, hkrati pa dobili novo vsebino in uporabno vrednost.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
