Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Kaj imaš za nalogo? Kdaj pišete test? Si se že učil?« Vprašanja, ki jih starši izrekajo iz skrbi, lahko postopoma začnejo predstavljati skoraj ves pogovor z otrokom. Odrasli imajo občutek, da pomagajo, najstnik pa to občuti predvsem kot preverjanje in nezaupanje.

Kako ostati blizu, obenem pa otroku pustiti prostor za odraščanje, smo se ob njeni četrti knjigi Za starše najstnikov pogovarjali z doktorico socioloških znanosti Lucijo Čevnik.

Z mladimi dela že več kot dvajset let, vendar priznava, da jo je materinstvo postavilo pred drugačne preizkušnje. Tudi sama je mama najstnice. »Bistveno laže je delati kot strokovnjak na tem področju, biti mama pa je poseben izziv,« pravi.

Zaradi lastne izkušnje je pri nasvetih drugim staršem danes previdnejša. Vsi imamo občutljive točke in odzive, ki jih sprožimo skoraj samodejno. Odnos z otrokom nas zato pogosto postavi tudi pred vprašanje, kaj moramo spremeniti pri sebi.

Zaupanje otrok najstnik potrebuje tudi takrat, ko mu ne gre

Čevnik meni, da najstniki od staršev potrebujejo predvsem prostor za izražanje občutkov in zaupanje, da bodo zmogli. To vključuje jasne meje ter oporo, na katero se lahko naslonijo, ko naredijo napako ali se znajdejo v težavah.

»Vsaka generacija je najbolje prilagojena času, v katerega se rodi,« razmišlja. Starši njihov svet opazujemo skozi izkušnje svojega odraščanja, zato nas marsikaj prestraši. Toda če na otrokovo neprijetno izkušnjo odgovorimo z jezo, pretiranim zaostrovanjem in očitki, se lahko zgodi, da nam naslednjič ne bo več zaupal. Odgovore bo poiskal pri prijateljih ali na spletu.

Zaupanje se tako gradi tudi z odzivom na tisto, česar ne želimo slišati. Prav takrat otrok spoznava, ali lahko staršu pove tudi nekaj neprijetnega in ob tem še vedno računa na pomoč.

Družinska pravila naj nastanejo za skupno mizo

Postavljanje meja spremlja slaba vest: smo prestrogi, bomo otroka odrinili, bi morali popustiti? Sogovornica svetuje, naj odrasli ne napovedujejo posledic, pri katerih sami ne bodo zmogli vztrajati. Če v jezi zagrozimo preveč, nato pa odnehamo, pravila izgubijo težo.

Predlaga družinski dogovor, pri katerem sodelujejo tudi otroci. Skupaj lahko zapišejo gospodinjske obveznosti, pravila uporabe telefona in posledice, če dogovorov ne upoštevajo. Naloge morajo biti prilagojene otrokovi starosti, sposobnostim in obremenitvam.

Ob šoli in številnih dejavnostih je treba poiskati mero, ki jo otrok zmore. Takšnemu zapisu pravi »družinski zakonik«. Njegov namen je zmanjšati vsakodnevno pregovarjanje in nepredvidljivost.

Otrok vnaprej ve, kaj se od njega pričakuje, posledice pa niso odvisne od tega, ali je starš tisti dan utrujen, jezen ali dobro razpoložen. Tudi mladostnik lahko predlaga, kaj bi bilo ob neupoštevanju dogovora smiselno. Sodelovanje mu daje občutek, da je del družine, katere pravila veljajo tudi zanj. Odraslim pa pomaga, da ob vsaki težavi ne začenjajo novega spora.

Čigava je petica?

Slabo oceno lahko starši hitro povežemo z najtemnejšimi predstavami o otrokovi prihodnosti. Čevnik zato predlaga, da se vprašamo, zakaj nas posamezna ocena tako vznemiri in zakaj si tako močno želimo odličnega uspeha.

Ko poznamo vsako domačo nalogo, pripravljamo načrt učenja za vsak preizkus in ves čas preverjamo delo, lahko začnemo prevzemati otrokovo odgovornost. »Včasih je dobra trojka, ki je otrokova, bistveno boljša,« pravi. Ocena, pridobljena ob nenehnem pritisku in vodenju staršev, namreč ne pokaže nujno njegove samostojnosti.

Opozarja, da lahko pretiran nadzor oslabi motivacijo. Starši verjamejo, da bodo otroka nekaj časa podpirali, nato pa bo nadaljeval sam. Toda lahko se navadi, da pobudo vedno prevzame nekdo drug. Odrasli so vse bolj vpeti v šolsko delo, odnos doma pa se vrti predvsem okoli obveznosti.

Pomembno se ji zdi tudi zaupanje učiteljem in sodelovanje z njimi. Starši si s tem omogočijo, da ohranijo svojo vlogo, otroku pa dajo prostor, da postopoma prevzema odgovornost za svoje delo.

Sprejeti jezo ne pomeni dovoliti vsega

Ob tem sogovornica poudarja, da samostojnost ne pomeni, da otroka prepustimo samemu sebi. Zanimati nas mora, kako se počuti, kaj se dogaja v šoli, kako je zadovoljen s svojim delom in česa si želi v prihodnosti. Ključna je razlika med sprejemanjem čustev in dopuščanjem vedenja. Otrok je lahko jezen, ker smo postavili mejo.

Ni ga treba prepričati, da mora biti z njo zadovoljen. Njegovo jezo lahko razumemo, pri dogovoru pa vseeno vztrajamo. »Ni idealnih staršev, niti ni idealnih otrok,« spomni Čevnik. Včasih nam uspe ostati miren, drugič manj. Pomembno pa je prepoznati, kdaj odnos postane stalno bojišče.

Ob povzdignjenem glasu in pritisku se otrok brani, zato teže sliši tudi dobronamerna opozorila. Podobno kot odrasli, ki jih nekdo nagovori zadirčno, se postavi v obrambni položaj.

Pogovor se pogosto začne mimogrede

Kako znova vzpostaviti stik z najstnikom, ki nas zavrača? Po izkušnjah sogovornice ukaz »zdaj se usediva in pogovoriva« pogosto naleti na odpor. Več možnosti ponujajo skupna vožnja, ogled filma ali trenutek med vsakdanjimi opravili. Lahko opazimo, da je otrok slabe volje, ga vprašamo, kaj se dogaja, nato pa mu pustimo čas.

Če odgovora ne dobimo takoj, dodatno zasliševanje praviloma ne pomaga. Zanimanje lahko pokažemo tudi za vsebine, ki so blizu njemu: vprašamo, katero igro igra, kaj spremlja in zakaj mu je nekaj zanimivo. Tudi digitalni svet je lahko izhodišče za povezovanje. Skupna igra ali razlaga aplikacije staršu omogočita vpogled v otrokovo zanimanje, mladostniku pa izkušnjo, da odraslega zanima še kaj drugega kot čas pred zaslonom.

Stiske naslovimo s pozornostjo in povezano pomočjo

Najstništvo prinaša nihanje razpoloženja, prve ljubezenske izkušnje, spremembe prijateljstev in številne nove izzive. Vsega zato ni mogoče razumeti kot znak resnejše težave. Pozorni pa moramo biti na spremembe, ki vztrajajo, se stopnjujejo in posegajo v vsakdan.

Čevnikova med opozorili našteje težave s spanjem, umikanje, izgubo zanimanja za prej priljubljene dejavnosti in zavračanje prijateljske družbe. Kot eno od poti do pomoči omeni izbranega zdravnika, ob njem pa službe za duševno zdravje in programe psihosocialne podpore. Včasih pogovor najprej steče z drugo odraslo osebo, ki ji otrok zaupa. Če težave ostajajo, je treba pomoč iskati naprej.

Pri podpori mladim vidi tudi sistemske pomanjkljivosti. Učitelji in svetovalni delavci so po njeni oceni močno obremenjeni, povezovanje šol, zdravstva, mladinskih centrov in nevladnih organizacij pa bi moralo biti boljše. Pomoč obstaja, vendar je razpršena, zato družine do nje ne pridejo vedno dovolj preprosto.

Vzeti telefon iz rok še ni rešitev

Kljub izzivom ostaja optimistična. Pri mladih opaža tudi željo po omejevanju dosegljivosti: nekateri med učenjem uporabljajo aplikacije za odmik od telefona, drugi izberejo preprostejšo napravo. Svoj čas in zasebnost začnejo ceniti tudi sami, zato zagovarja učenje odgovorne uporabe tehnologije.

Sam odvzem telefona ne odgovori na vprašanja, kako prepoznati pasti, omejiti uporabo in si ustvariti življenje tudi zunaj zaslona. Njeno sporočilo staršem je predvsem povabilo k zaupanju, zanimanju in razmisleku o lastnih odzivih. Najstnik se spreminja in včasih se zdi, da ga komaj še poznamo.

Prav zato potrebuje odnos, v katerem lahko postopoma postaja samostojen, ob težavah pa še vedno ve, na katera vrata lahko potrka.

Naš čas