Osebni arhiv Darka Pepevnika

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Družina Zupanc, ki je živela v majhnem kraju v občini Podčetrtek, je zgradila jajčni imperij in že pred koncem 19. stoletja osnovala mednarodno trgovino. Takoj po letu 1857 je začela jajca izvažati v Anglijo in Švico. Leta 1891 jih je vsak teden v tuje države odposlala en vagon.

· Novice

Ne le v kopalkah, v Podčetrtek odslej tudi s čelado in z vrvjo

Neverjetno podjetniško žilico družine in njen vpliv na dogajanje v kraju in širše je v ljubiteljskem dokumentarnem filmu predstavil mag. Darko Pepevnik. Film je bil prvič prikazan pod okriljem Univerze za tretje življenjsko obdobje Šmarje pri Jelšah. Pepevnik si želi, da bi ga lahko kmalu prikazal tudi v domači Pristavi pri Mestinju.

Znana družina iz domačega kraja

Nekdanjega učitelja tehnike in računalništva v Osnovni šoli Šmarje pri Jelšah in nekdanjega dolgoletnega ravnatelja Osnovne šole Podčetrtek je zgodba pritegnila, saj je povezana z znano družino iz kraja, v katerem je bil rojen. Za raziskovanje se je navdušil v okviru domoznanskega krožka pod okriljem šmarske univerze za tretje življenjsko obdobje. »Moja mentorica Mateja Žagar je imela o družini Zupanc že nekaj gradiva in tako se je začelo,« je dejal Pepevnik.

Prvi stik z Zupanci je imel pred enaindvajsetimi leti, ko je bil še zaposlen v OŠ Podčetrtek. Takrat so učenci pripravili raziskovalno nalogo o Pristavi pri Mestinju. Pepevnik je takrat intervjuval zadnjega še živečega člana družine, in sicer tri leta prej, preden je omenjeni gospod umrl.

Od ljubezni do poslovnega imperija

Družina Zupanc je bila znana po svoji poslovni žilici. Prvi Zupanc, Andreas starejši, je v Pristavo prišel iz Goričice pri Šentjurju. Leta 1857 se je poročil z domačinko Marijo Kos, katere družina je imela na Plantaku kmetijo in gostilno.

· Novice

50 let duhovnik: Z ljudmi se veseli, ko so žalostni z njimi sočustvuje

Družina, ki se je na začetku pretežno ukvarjala s kmetijstvom ter trgovino z »deželnimi« pridelki, manufakturnim in mešanim blagom, je prodrla tudi na mednarodni trg. Takoj po letu 1857 je začela izvažati jajca v Anglijo in Švico.

Poslovni imperij je nato nadaljeval sin Andreas mlajši, ki je širil svoj jajčni imperij. Pepevnik je v časopisnem prispevku iz leta 1891 prebral, da je ta velik trgovec in velik veleposestnik v tistem času vsak teden v London izvozil vagon jajc.

Zadnjega jajčnega kralja je ustavila vojna 

Med letoma 1899 in 1936 je vajeti prevzel njegov mlajši brat Eduard. Zadnji jajčni kralj iz Pristave pri Mestinju je bil Eduardov sin Egon. Ta je podjetje uspešno vodil do druge svetovne vojne. Med vojno se je sprl z Nemci, ki so ga zaprli in zaradi domnevnega sodelovanja s partizani obsodili na tri leta strogega zapora.

Arhiv Egona Zupanca

Zgodba se je žalostno končana, je povedal Pepevnik. Po vojni je nova oblast zaplenila vse premoženje in družino obtožila, da je sodelovala z okupatorjem, čeprav je več kot sto Pristavljanov podpisalo peticijo, da je bil Eduard Zupanc vedno na njihovi strani, na strani slovenstva in partizanstva. Njegovi potomci so se razselili po vsem svetu. Družini je ostala le vila na Plantaku, na katerem je ostala Eduardova žena. On je leta 1953 umrl v prometni nesreči kot traktorist.

Posel je bil na prvem mestu

Sogovornik je pojasnil, da so Zupanci največji poudarek vedno namenjali poslu. Da so bili res spretni trgovci, dokazuje, da so kmetijske izdelke iz majhnega kraja izvažali po vsej Evropi. Njihovi paradni izdelki so bili jajca in puranje meso. »Posel s purani jih je pred prvo svetovno vojno skoraj pokopal. Ena velika pošiljka se jim je namreč pokvarila in so zato skoraj propadli. A so se znašli in živeli naprej.«

Inovativni načini izvoza

Kako so izvažali živila, ko še ni bilo hladilnikov in hladilnih tovornjakov? Pepevnik je povedal, da so šele leta 1925 postavili prvo hladilnico v mariborski izpostavi podjetja. Do takrat so jajca shranjevali v apnu ali v apneni vodi.

Skladišče, ki je bilo vkopano v zemljo, so imeli v kletnih prostorih nekdanje pošte. »Sestra od mojega starega očeta si je tam zaslužila pokojnino. Pomladi in poleti so kokoši najbolj nesle jajca. Česar niso prodali takoj, so skladiščili, da so takrat, ko je bilo pomanjkanje jajc, dosegli višjo ceno.«

Purane so po pripovedovanju Pepevnika le opulili, drobovine jim niso odstranili. Glavo so jim potisnili v odprtino pri zadnjici in jih take, neočiščene, pošiljali. To je bil način, da se niso tako hitro pokvarili.

Od obdarovanja do zadolževanja

Zupanci so bili zelo radodarni do gasilcev, bili so med ustanovitelji gasilskega društva, po prvi svetovni vojni so izdatneje podpirali cerkev na sv. Emi, ob miklavževem so obdarovali otroke.

Arhiv Egona Zupanca

Marsikdo si je pri njih izposojal denar. »Številni ljudje jim niso mogli vrniti, zaradi česar so Zupanci prišli do zelo velikega premoženja. Vse velike pristavške hiše so bile po drugi svetovni vojni v njihovi lasti,« je dejal Pepevnik, navdušenec nad zgodovino svojega kraja.

Hitler se jim je zameril

Kot zanimivost je izpostavil tudi to, kako dobro so Zupanci krmarili v petih družbenih ureditvah, in sicer v avstrijskem cesarstvu, avstro-ogrski monarhiji, Kraljevini SHS, Kraljevini Jugoslaviji in naposled v tretjem rajhu.

Svoj nazor so prilagajali svojemu poslu. Najprej so bili Nemci, po prvi svetovni vojni so postali pripadniki slovenske klerikalne stranke.

Sodu je po besedah Pepevnika izbila dno druga svetovna vojna. »Hitler se jim je zameril že na začetku. Nemci so ob prihodu v Pristavo aprila 1941 Zupanca takoj ›postavili‹ za svojega župana, a je ta ponujeno vlogo takoj zavrnil. Tudi zasebno ni sodeloval z Nemci. Sodeloval je s partizani, svoje sinove je naučil slovensko. Mislim, da so bili na koncu po krivem obsojeni sodelovanja z Nemci, kar je vodilo do tega, da so ostali brez premoženja.«

V vlogi scenarista, režiserja in montažerja

Medtem ko se veliko ljudi odloči, da takšne zanimive zgodbe predstavi v knjigi, se je Pepevnik odločil, da bo sledi družine prikazal s pomočjo filma. Ustvarjanje s kamero in filmom ga namreč od nekdaj veseli. Poskrbel je tako za scenarij, režijo kot za montažo. K tem projektu je pritegnil svoje štiri vnuke. Za filmsko pripoved je za sodelovanje prosil ljudi, ki so poznali to znano podjetno družino, in tudi tiste, ki so za Zupance slišali s pomočjo zgodb starejših domačinov.

Ljubitelj domoznanstva je najprej mislil zgodbo zajeti v 45-minutnem filmu. »Žena mi je rekla, da film ne sme biti daljši od šestdeset minut, da ne bo dolgočasen. A bilo je toliko zanimivega, da so se minute kar nabrale. Čeprav je film osredotočen le na pristavško vejo družine. O tistih, ki so odšli v Radlje ob Dravi, Rogatec, Poljčane, sploh nisem razpredal.«

Zakopal se je v najrazličnejše vire

Veliko dela je terjalo brskanje po zgodovinskih virih. Precej podatkov je dobil v intervjuju iz leta 2005 s še zadnjim takrat živečim članom družine Zupanc. Ta je Pepevniku dal nekaj družinskih fotografij in nekaj dokumentacije.

Podatke je med drugim iskal v celjskem zgodovinskem arhivu, mariborskem pokrajinskem arhivu, nadškofijskem arhivu. Brskal je še po spletni strani, ki ima javno objavljene cerkvene matične knjige. Navezal je tudi stik s še živečim potomcem Egona Zupanca, ki živi v ZDA. Sodeloval je v intervjuju, poleg tega je za film prispeval nekaj podatkov in fotografskega materiala.