Gašper Gobec

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Avtorica knjige dr. Katarina Šrimpf Vendramin je velik del pozornosti v knjigi namenila oblačilni kulturi, ki jo je mogoče razbrati s posnetkov fotografa Alfonza Juršeta. Ta je s svojo kamero več desetletij beležil življenje na Planini pri Sevnici. Njegovi posnetki so bili tudi osnova za kostumsko podobo, ki jo je omenjena etnologinja in kulturna antropologinja na pobudo Tanje Gobec iz Društva Skrinja zasnovala za Mladinsko folklorno skupino Lintvar.

Od ideje do nove kostumske podobe

Tanja Gobec, predsednica Društva Skrinja iz Šentjurja, je pred več kot dvajsetimi leti v sodelovanju s šolami spodbudila nastanek šolskih folklornih krožkov. Otroke je navdušila za spoznavanje dediščine in jim približala spoznavanje ljudskih plesov. Sčasoma je nastala Mladinska folklorna skupina Lintvar, ki je leta 2024 obeležila že dve desetletji delovanja.

Skupina se je pred leti odločila za novo kostumsko podobo z oblačili, ki bi odstirala nekdanjo oblačilno podobo lokalnega okolja. Takrat je Gobčeva k sodelovanju povabila etnologinjo in kulturno antropologinjo Katarino Šrimpf Vendramin, ki izvira iz Rogaške Slatine, a trenutno živi v Goriških brdih. Zaposlena je kot raziskovalka v Inštitutu za slovensko narodopisje, ki deluje pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Raziskovanju oblačilne kulture se posveča že dolgo. Pred leti je naredila kostumsko podobo za eno od folklornih skupin iz Rogaške Slatine. Nekaj časa je bila vodja garderobe in kostumske podobe pri Akademski folklorni skupini Franceta Marolta, poskrbela je tudi za kostumske podobe drugih folklornih skupin po državi.

Modne smernice preteklosti

Za šentjursko okolje je Katarina Šrimpf Vendramin našla precej virov o tem, kako so se ljudje oblačili nekoč. Podatke je med drugim črpala iz urbarjev, fresk, zapuščinskih zapisnikov, cerkvenih arhivov, nekaterih topografij.

Jana Jocif

»Zdelo se mi je prav, da zberem te vire, ki ljudem morda niso toliko znani ali dostopni. In da predstavim časovnico o tem, kako so se ljudje oblačili nekoč. Včasih se nam namreč zdi, da so se ljudje oblačili enako celo 19. stoletje. A ni čisto tako. Moda in način oblačenja sta se tudi v preteklosti spreminjala, a je res, da ne tako hitro kot zdaj,« je dejala.

Pri snovanju kostumske podobe za Folklorno skupino Lintvar se je naslanjala predvsem na fotografije iz zbirke fotografa Alfonza Juršeta. Ta je med letoma 1903 in 1945 ustvaril več kot 3.500 posnetkov. »Gre za zelo dragocen in bogat vir. Le redki kraji so imeli to srečo, da je fotograf v prvi polovici 20. stoletja beležil tamkajšnji vsakdan več desetletij.«

Ker obleka naredi človeka

Po besedah sogovornice Juršetove fotografije zelo dobro pokažejo, da so ljudje tudi z oblačili izražali svoj družbeni položaj. Na nekaterih fotografijah, na katerih je prikazana plemiška družina, je mogoče videti, da se je omenjena družina oblačila drugače kot drugi prebivalci. Razlike pri izbiri krojev in materialov so vidne tudi na skupinskih fotografijah.

Zbirka Alfonza Juršeta

»Višji sloji so radi uporabljali boljše tkanine, na primer svilo, volno in mešanice. Revnejše prebivalstvo in starejši ljudje so še v prvi polovici 20. stoletja ohranjali način oblačenja iz konca 19. stoletja. Ženske so na primer nosile ozko zapete jopice, imenovane kočamajke. Starejše ženske so še vedno nosile predpasnike, ki so jih mlajše ženske že opuščale. Tudi kroji ženskih bluz so zelo zgovorni.«

Moški so družbeni položaj izražali s kroji srajc in z dodatki, med drugim s klobuki, kravatami. Kot je poudarila Katarina Šrimf Vendramin, Juršetove fotografije prikazujejo drugačen način oblačenja glede na socialni status in starostna obdobja ljudi.

»Pražnja« oblačila preprostih ljudi

Ker folklorne skupine večinoma poustvarjajo plese in delce življenje kmečkega prebivalstva, se je avtorica osredotočila na ustrezno oblačilno podobo. Poiskala je kroje, ki niso pogosti v drugih slovenskih pokrajinah. »Folklorne skupine se danes namreč želijo razlikovati med sabo. Medtem ko je bila druga polovica 19. stoletja tako imenovano poenoteno obdobje, saj so bile pokrajinske razlike popolnoma zabrisane in glede na oblačila ni bilo mogoče več razbrati, od kod prihaja kdo.«

Izbrala je umirjeno barvno paleto, od temno rdeče, sive, golobje modre. Ker se je v zadnjih letih spremenil odnos do ustvarjanja kostumografije folklornih skupin, avtorji za tovrstne odrske nastope ustvarjajo celostno podobo. Zato je Katarina Šrimpf Vendramin imela v mislih, da barvna karta povezuje vse kostume v celoto.

Andraž Purg

Iskanje ustreznega blaga je bilo velik zalogaj. Pri nas namreč nimamo več tekstilnih tovarn, ki bi izdelovale blago iz naravnih vlaken. »Tudi v trgovinah je ogromno oblačil iz sintetike, poliestra. Za folklorne skupine takšen material ni primeren,« je dejala sogovornica. Blago, čipke in trakove je iskala s pomočjo spleta. V tujini namreč nekatera podjetja še izdelujejo trakove po starih vzorcih.

Gašper Gobec

Vesela je bila tudi sodelovanja s šiviljo Kristino Navotnik iz Slovenj Gradca. Slednja se je udeleževala seminarjev, ki jih JSKD organizira o pretekli oblačilni kulturi. Šivanje tovrstnih kostumov namreč terja posebno znanje, saj je krojenje nekoliko drugačno kot krojenje sodobnih oblačil.

Če ne oprana, pa vsekakor snažna

Katarina Šrimpf Vendramin je dejala, da lahko z Juršetovih fotografij razberemo, da je bilo ljudem tudi v prvem desetletju 20. stoletja, ko še ni bili pralnih in sušilnih strojev, precej mar, kako so urejeni. Za fotografiranje so se seveda podobno kot danes še posebej uredili, pazili so na pričesko … »Jurše je včasih ljudi ujel tudi med opravili. A verjamem, da so gospodinje tudi takrat zamenjale predpasnik, če je bil med delom morda bolj umazan.«

Odnos do čistoče je bil drugačen, saj so bile drugačne možnosti skrbi za higieno. Stranišča na štrbunk so bila zunaj, ljudje so se umivali s pomočjo veder, kopeli niso bile pogoste.

Gašper Gobec

Veliko pozornosti so posvečali snažnosti boljših oblačil. »Danes oblačila peremo skoraj po vsakem nošenju. Včasih je bilo drugače, saj volnenih oblačil ni mogoče pogosto prati. Luknje so zakrpali, revnejše prebivalstvo še zdaleč ni nosilo raztrganih oblačil. Skrbeli so, da so bili urejeni, morda ne tolikokrat oprani. So pa pokrtačili hlače in krila. Tudi za to, da so imeli ravne hlače, so znali poskrbeti – dali so jih na primer pod žimnico.«