Robert Goter bo v štirih dneh »napadel« dva svetovna rekorda
»Vem, kaj sem lani storil narobe, in to bom skušal letos popraviti,« poudarja Robet Goter, ki bo maja s svojo harmoniko skušal osvojiti kar dva svetovna rekorda.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Čeprav Robertu Goterju lani za rojstni dan ni uspelo podreti svetovnega rekorda v neprekinjenem igranju harmonike, je s tem, ko je igral 58 ur, 21 minut in 24 sekund, postavil slovenski rekord. Letos se je odločil, da se bo ponovno podal v boj za svetovni rekord. 13. maja bo na velenjski Visti poskušal brez prekinitve igrati vsaj 81 ur, s čimer bi podrl rekord, ki je za zdaj v rokah Francozinje.
»Tokrat se bom v to podal drugače. Imel bom širšo ekipo, lažjo harmoniko, drugače načrtovani bodo tudi odmori. Najpomembnejša pri vsem pa je psihološka podpora,« je poudaril velenjski glasbenik, ki bo štiri dni kasneje s harmonikarji skušal postaviti tudi svetovni rekord v skupinskem igranju harmonike. Njegov cilj je, da bi zbral več kot 5.500 harmonikarjev, ki bi v en glas izvedli svetovno znano skladbo Na Golici.
Velenje bo zato med 13. in 17. majem postalo središče narodnozabavne glasbe, v katerem bo kraljevala harmonika. »To bo štiridnevni spektakel, v katerem bomo poskušali osvojiti kar dva svetovna rekorda. Že zdaj se veselim,« navdušeno napoveduje Robert Goter, ki se z igranjem harmonike ukvarja že več kot štirideset let. Že pred 27 leti je postal tudi absolutni svetovni prvak v igranju diatonične harmonike.
Kako se pripravljate na ponovni poskus podiranja svetovnega rekorda v neprekinjenem igranju harmonike, kaj boste storili drugače kot lani?
Letos se bom v to podal drugače, saj sem obogaten z lansko izkušnjo, ki mi močno pomaga pri organizaciji letošnjega dogodka. Lahko rečem, da lani sploh nisem vedel, v kaj se podajam, letos to vem. Guinnessov rekord bom zato letos »podiral« s širšo in še bolj profesionalno ekipo, imel bom tudi lažjo harmoniko. Lani sem namreč najprej igral navadno harmoniko, visoko 38 centimetrov in težko 7,5 kilograma. Po petih urah igranja sem jo zamenjal za manjšo, ki je imela 32 centimetrov in je bila težka kilogram manj. Letos bom igranje začel s to lažjo harmoniko, za najtežje ure bom imel pripravljeno še manjšo, samo približno dvajset centimetrov visoko harmoniko, ki je še precej lažja. Lani se mi je namreč po manjšem premoru harmonika zaradi utrujenosti zdela zelo težka. Zdelo se mi je, kot da bi mi kdo vanjo vlil deset kilogramov betona.
Spremenili boste tudi prizorišče igranja. Menite, da vam bo na odru Viste lažje igrati? Številni, ki so vas lani prišli spodbujat v Vilo Bianco, so namreč omenjali, da je bil zaradi gneče v prostoru zelo slab zrak.
Vila Bianca, v kateri sem igral lani, mi je bila zelo všeč. Za takšen podvig mora človeku prostor, v katerem je, ustrezati in se mora v njem počutiti dobro. Sam sem se v Vili Bianci dobro počutil, a težava je nastala, ko se je v prostoru naenkrat znašlo več kot sto ljudi, ki so me prišli spodbujat. Bolj ko sem igral, več ljudi je prišlo tja in navijalo, zato je zrak postajal vedno slabši. Jaz pa sem moral v tem zaprtem prostoru še igrati, v njem sem tako rekoč živel. Tudi zato smo se z ekipo letos odločili, da bom rekord »podiral« na svežem zraku, tako kot Francozinja, ki je trenutno njegova lastnica. Ona sicer rekord vselej »podira« 21. junija, ko sta noč in dan enako dolga. Tudi sam se počasi pomikam proti temu času, ko je noč krajša, saj sem se lani v lov na rekord podal 1. aprila, letos se bom 13. maja. Za ta datum sem se odločil, ker ljudje v tem času še niso na dopustih, prav tako je trinajst že od nekdaj moja srečna številka.
Vas pri igranju na prostem skrbijo vremenske razmere?
Da, letos bom bolj podvržen vremenskim vplivom, kar lani nisem bil. Na Visti bomo zato imeli tudi šotor, ki bo prozoren. Na nek način bo transparenten, da me bodo ljudje lahko videli, a vseeno bomo z njegovo pomočjo lahko bolj vplivali na ozračje. Če me bo zeblo, bomo lahko zaprli stranice, prav tako bomo imeli grelce. S tem bomo poskušali ustvariti delovno temperaturo, ki mi bo ustrezala. Prednost tega, da bom igral na prostem, je tudi, da bom lahko videl dnevno svetlobo. Lani, ko sem igral v Vili Bianci, smo imeli namreč tam zaradi kamer in luči ves čas zaprte senčnike, zato sem imel ves čas občutek, kot da je noč. Menim, da bosta svež zrak in dnevna svetloba name letos vplivala dobro.
Med igranjem ste bili že lani deležni številnih spodbud, letos si obetate še večji spektakel. Kako na vas vpliva navijanje med igranjem, vas to dodatno spodbudi?
Zelo. Že lani sem med igranjem na televiziji spremljal tudi komentarje v živo na Facebooku in Youtubu. Letos bi si želel, da bi bilo teh komentarjev in spodbud še več. Ko človek igra neprekinjeno dopoldne, popoldne, zvečer, mu hitro postane dolgčas, zato sem z veseljem spremljal nove in nove komentarje, saj mi je tako čas mineval hitreje. Tudi letos bomo lov na svetovni rekord prenašali po Facebooku, Youtubu in TikToku, zato že zdaj spodbujam ljudi, naj mi napišejo kaj pozitivnega, saj to name dobro vpliva. Seveda me vedno spodbujajo tudi vsi, ki me pridejo podpret v živo.
Pri takšnem podvigu je počitek zelo omejen. Boste letos odmore in spanje načrtovali drugače kot lani?
Zagotovo, počitke moramo letos umestiti bolj smiselno. Za vsako uro igranja mi pripada pet minut počitka, torej v 24 urah pridelam dve uri počitka, kar je zelo malo. Lani si nisem vzel časa za spanje, letos smo se odločili, da bom že prvi dan spal vsaj pol ure. Težava je tudi, da me bo zaradi obremenitev v času počitka treba masirati. Igranje harmonike je namreč tudi fizično zahtevno. Že lani je zame skrbela ekipa fizioterapevtov, ki bo letos z mano prisotna ves čas. Tudi zato mi bo lažje, saj mi bo ekipa na voljo kadarkoli.
Je k temu, da lani niste »podrli« svetovnega rekorda, po vašem mnenju prispevalo tudi pomanjkanje spanja?
Po 58 urah igranja brez spanca nisem več vedel, kje sem in kaj se dogaja. Prvih petdeset ur igranja sem se počutil super in mi ni bilo nič. Ko sem podrl slovenski rekord 53 ur, 53 minut in 53 sekund, sem se že nekoliko čudno počutil in vedno manj mi je bilo jasno, kaj se dogaja. Zdelo se mi je, da sem v dvorani v Vinski Gori, potem nisem niti vedel, ali sem že diskvalificiran ali ne. Po glavi se mi je pletlo vse mogoče. V nekem trenutku me je rahlo zgrabila tudi panika in takrat sem potreboval lepo, nežno besedo, da bi me kdo potolažil. Menim, da sem v tistem trenutku najbolj potreboval psihološko pomoč, tudi zato zdaj že nekaj mesecev obiskujem psihoterapijo, na kateri se pripravljam na ta podvig. Lani me namreč ni izdalo telo v smislu fizične pripravljenosti, temveč psihološke.
Imate za letošnje igranje pripravljeno tudi posebno taktiko?
Da, letos bom skušal igrati v polhipnotičnem stanju. Trudil se bom, da bom nekako v svojem svetu oziroma da bom malo varčeval z energijo, da mi je ne bo zmanjkalo. Ko bom imel krizo, bom na to bolj pripravljen. Lani smo v šali rekli, če bi Guinnessa vprašali, kaj je rekord najdaljše veselice, bi ga morda »podrli«, saj smo imeli 58 ur in pol čiste veselice. Ljudje so tam peli, plesali, celo praznovali rojstne dneve. Bilo je noro, saj sem ves čas s polnim zagonom igral in vihtel meh. Letos bo moje igranje bolj premišljeno. Prav tako se bom igranja lotil bolj naspan in spočit kot lani. Moj osrednji cilj je, da bi presegel svoj lanski rekord, zelo vesel bom, če mi bo uspelo »podreti« tudi svetovnega. A tudi če mi bo to uspelo, vem, da bo Francozinja, ki je trenutna lastnica svetovnega rekorda, poskušala rekord spet dobiti v svoje roke.
Štiri dni kasneje, 17. maja, boste skušali postaviti tudi nov svetovni rekord v skupinskem igranju harmonike. Da bi premagali trenutno svetovno rekorderko Kitajsko, boste potrebovali vsaj 5.283 harmonikarjev. Zakaj ste se odločili, da se boste lotili še tega podviga?
Ideja je nastala čisto spontano. Nek gospod me je poklical in vprašal, zakaj ne bi organiziral še skupinskega rekorda v igranju harmonike. Najprej sem mislil, da je to malce prevelik zalogaj, čez nekaj dni sem rekel, zakaj pa ne. Glede na to, da bom že rekord postavljal na Visti, bo ozvočenje že pripravljeno in bomo nato tam skupaj skušali osvojiti še svetovni rekord v skupinskem igranju harmonike. Še pred letom je bil rekord 2.160 harmonikarjev, zdaj imajo Kitajci rekord 5.282 harmonikarjev. Po mojem mnenju v Sloveniji igra harmoniko od 30 do 50 tisoč ljudi, zato menim, da lahko rekord presežemo, a ljudje se morajo prijaviti. Naj ne čakajo, temveč naj se prijavijo. To je edinstvena priložnost, da Slovenci premagamo Kitajsko, čeprav vsi vemo, da njim ni težko podreti rekorda.
Koliko harmonikarjev je trenutno že prijavljenih?
Trenutno je prijavljenih približno 1.800 harmonikarjev, še približno šeststo jih je v procesu prijave. Menim, da ko bomo enkrat prišli do 2.500 ali tri tisoč prijav, da se bo ustvaril učinek snežne kepe, ki bo za sabo potegnila vse druge. Marsikdo zdaj še čaka, ali se nas bo zbralo dovolj za rekord, a pomembno je, da se ljudje prijavijo. Prijavnina znaša simboličnih dvajset evrov, vanjo so vključeni sendvič, voda, majica, t. i. »goodie bag«, diploma in vstopnina za veselični del. Če bomo osvojili rekord, se bomo vpisali v svetovno zgodovino. Verjamem, da nam bo uspelo. Naš cilj je zbrati več kot 5.500 harmonikarjev, ki bodo v en glas trikrat izvedli svetovno znano skladbo Na Golici.
Ob tem pripravljamo tudi bogat celodnevni spremljevalni program s številnimi ansambli, tekmovanjem v kuhanju goveje »župe,« z otroškimi delavnicami in še in še. Gledalcem se obeta dvanajsturna veselica, na kateri pričakujemo od petnajst do dvajset tisoč obiskovalcev, zato bo velik logistični izziv. To bo prvi Praznik harmonike in zelo sem vesel in ponosen, da nas je podprla tudi predsednica države, ki je častna pokroviteljica projekta.
Harmonika je že dolgo pomemben del slovenske glasbe in tradicije. Zakaj menite, da je tako močno zapisana v srcih Slovenk in Slovencev?
Menim, da imamo Slovenci v sebi del slovanske duše, ki je rahločutna. Imamo tudi močan občutek za igranje harmonike in muziciranje. Zelo smo lahko ponosni, da imamo velikane te glasbe, kot so Slavko Avsenik, Franc Mihelič, Lojze Slak in številni drugi. Prvi patent harmonike je bil predstavljen leta 1822 na Dunaju in ker smo razmeroma blizu tega mesta, smo to glasbilo hitro posvojili.
Velike zasluge za razvoj ima tudi gospod Lubas, ki je izdeloval zelo kakovostne »frajtonarice.« Nekako se je vse »poklopilo« in diatonična harmonika je postala del slovenske duše in srca. Zanimivo je tudi, da je diatonična harmonika zelo veselo glasbilo. Hitro vzbudi dobro voljo in pozitivno razpoloženje, ljudje radi zraven tudi zapojemo. Zato ni čudno, da so na skoraj vseh praznovanjih in veselicah prisotni harmonika, ansambli in petje. Tudi v teh, včasih norih časih nas ta glasba drži pokonci.
Harmonika vas spremlja že vrsto let. Kdaj ste jo prvič prijeli v roke?
Narodnozabavno glasbo sem začutil že kot otrok, saj mi je bila že od majhnega zelo všeč. Že kot kratkohlačnik sem si zaželel, da bi jo igral. Igrati sem jo nato začel pri devetih letih in tako se je zgodba razvijala. Že pri petnajstih letih sem druge učil igrati harmoniko, ko sem imel pri sedemnajstih letih prvi motor, sem svoje učence učil tudi na domu. Vse se je začelo čisto spontano. In v svoji glasbeni šoli še danes učim igrati harmoniko vse, ki si to želijo. Zelo ponosen sem, da iz moje glasbene šole prihajajo državni, evropski in svetovni prvaki. Ponosen sem tudi na vse, ki sem jih naučil igrati harmoniko. Ob mlajših je veliko tudi starejših, ki se učenja lotijo v zrelejših letih. Kar nekaj je takšnih, ki dobijo harmoniko za abrahama in se učenja lotijo takrat. Za učenje ni namreč nikoli prepozno.
Kaj je po vašem mnenju najtežje pri učenju igranja harmonike?
Najtežje pri igranju harmonike je združiti igranje leve in desne roke. Najprej se običajno začnemo učiti z desno roko, nato se naučimo igrati še z levo roko in base. Ko moraš oboje povezati, je podobno kot učenje vožnje s kolesom – na začetku je težko, a ko enkrat to osvojiš, gre veliko lažje. Ko uspeš sinhronizirati levo in desno roko, si na dobri poti, da boš glasbilo dobro obvladal. Zelo pomembna je tudi prstna tehnika. Dobro je, da imaš prste že pripravljene za naslednji prijem in da uporabljaš vseh pet prstov, kolikor se da. Tako ni nepotrebnega skakanja po tipkah, saj to lahko povzroči več napak in igranje ne zveni tako lepo. Pri harmoniki se poleg tega veliko vzorcev ponavlja, zato z vajo postanejo gibi bolj naravni.
V glasbeni šoli harmoniko učite brez not. Ali je za to potreben dober posluh?
Pri posluhu je tako, da če slišiš, slišiš, a če ne slišiš, skoraj ne veš, da ne slišiš. Zanimivo je, da imajo Američani teorijo, da ima vsak človek posluh, le da ga ima nekdo več in nekdo manj. Zagotovo je tistim, ki imajo boljši posluh, lažje. Pomembna je tudi ritmika – da znaš prepoznati, ali je nekaj zaigrano trikrat ali štirikrat. Seveda posluh pomaga, vendar največ pomeni delo. Pomembno je, da pridno vadiš, da imaš sistem in da se trudiš. Včasih je to celo pomembnejše od talenta. Poznam primere, ko je nekdo zelo talentiran, a nima prave volje, medtem ko lahko nekdo s povprečnim talentom, a z veliko željo in s trdim delom doseže več in celo prehiti bolj nadarjenega.
Ali opažate, da se v zadnjih letih med mladimi povečuje zanimanje za narodnozabavno glasbo? Zakaj je po vašem mnenju tako?
Da, zanimanje za narodnozabavno glasbo in harmoniko je v porastu približno od leta 2000. Mislim, da sem v tem času prvič slišal pesem Na Golici na rokometni tekmi. Svoj pečat na tem področju so pustili tudi Modrijani, Atomik Harmonik, Boštjan Konečnik, Mladi Dolenjci in drugi. Tudi sam sem na harmoniko igral skladbe, ki so bile povsem netipične, na primer iz filma Misija Nemogoče, Balkan, Bugi Vugi in Sjetaki. S 6pack Čukurjem sva celo združila harmoniko in rap. Vsi smo na nek način prispevali, da je ta glasba še bolj postala priljubljena. Da je mladim danes ta glasba blizu, se vidi tudi na veselicah, na katerih znajo na pamet skoraj vsa besedila.
Velika prednost harmonike je tudi v tem, da je to zelo praktično in pozitivno glasbilo. Harmonika je zelo priročna, hkrati bi lahko rekli, da združuje več glasbil. Sploh diatonična harmonika ima močne base in glasilke, če z njo prideš na zabavo, je to že pravzaprav orkester v malem. Na desni strani namreč igraš melodijo, z levo roko igraš bas in kitaro. S harmoniko na nek način igraš tri glasbila, zato je kot glasbilo zelo samozadostna. To je res »carsko« glasbilo.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.