Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Želja vsakega športnika je, da bi se udeležil olimpijskih iger, ki predstavljajo največji športni dogodek na svetu. V reprezentancah, ki zastopajo posamezne države na olimpijskih igrah, niso le športniki, ampak tudi trenerji, zdravstveno osebje in funkcionarji. Pomembno vlogo pri pripravah športnikov, predvsem pri poškodbah in njihovem okrevanju, imajo ob zdravnikih tudi fizioterapevti.

· Slovenija

Mile Zupančič: »V domu mi nič ne manjka, a doma je vseeno lepše«

Simpatična vrhunska strokovnjakinja na svojem področju prihaja s Frankolovega, Zdaj z družino živi v Slovenskih Konjicah. Dolga leta je imela pomembno vlogo predvsem pri okrevanju športnikov v Termah Zreče. Pred letom in pol je obrnila novi list svoje poklicne poti. V dvorcu Trebnik je odprla zasebno fizioterapijo.

Po duši pozitivno dekle

Obiskovala je Gimnazijo Celje – Center in se po opravljeni maturi odločila za študij fizioterapije. »Po duši sem še vedno mlado dekle iz krajev pod Konjiško goro. Po značaju sem izrazito pozitivna, večinoma dobre volje in skoraj pregovorno optimistična. Čeprav nisem več na začetku izobraževanja, me še vedno spremlja energija mladega človeka na začetku poklicne poti.

Skoraj vsak dan me preseneti, kako izjemno prilagodljiv in učinkovit sistem je človeško telo, in prav to navdušenje me žene naprej pri delu in učenju,« pravi Katarina. Šport je bil v mladih letih pomemben del njenega vsakdana in ena osrednjih točk njenega življenja.

»Dolgo sem se odločala med atletiko in odbojko, saj sta me oba športa zelo pritegnila, vendar je na koncu prevladala odbojka. Z njo sem se ukvarjala resno in dolgotrajno – aktivno sem igrala kar petnajst let, in sicer v 1. in 2. ligi. Odbojka me je naučila discipline, vztrajnosti, timskega dela in odnosa do telesa, kar danes močno vpliva tudi na moje delo s strankami. Posredno je tudi kriva, da sem na koncu postala fizioterapevtka,« pravi, in nadaljuje, da so prav njene športne poškodbe določile njeno poklicno pot.

Prva želja fakulteta za šport

Pri izpolnjevanju prijave za nadaljnji študij je na prvo mesto postavila študij na fakulteti za šport. »To je bila moja prva izbira. Potem dolgo nič drugega. Kot druga možnost me je delno zanimala kriminalistika, potem je ostala prazna še zadnja črta, pri kateri sem precej nemotivirano napisala fizioterapijo – predvsem zato, ker sem se želela naučiti masirati.

Nato je približno mesec pred sprejemnimi izpiti sledil preobrat. Na odbojkarski tekmi sem si poškodovala koleno, strgala sprednjo križno vez, zaradi česar so sprejemni izpiti na fakulteti za šport in na šoli za kriminalistiko odpadli. Oba študija sta vključevala kot pogoj za vpis in sprejem tudi fizične preizkuse,« se spominja razlogov za sedanjo poklicno pot.

Tako ji je ostal le študij fizioterapije. Zavedala se je, da je zanimanje za to vrsto študija veliko. »Zato sploh nisem pričakovala, da mi bo uspelo priti skozi izbirni postopek. A mi je – in danes vem, da to ni bilo naključje. Očitno me je vesolje takrat poznalo bolj, kot sem se sama,« se nasmeji.

Koleno ji je najljubše

Pogosto se zgodi, da prav lastna poškodba najbolj usmeri in zaznamuje strokovno pot posameznika. »Tako je koleno postalo moj najljubši sklep, poškodba sprednje križne vezi pa tista, ki me je najbolj pritegnila. Športne poškodbe so sčasoma postale moje osrednje strokovno zanimanje.

Poklicno pot sem nadaljevala v Termah Zreče, ki so bile znane prav po okrevanju po športnih in ortopedskih poškodbah. To mi je najbolj ustrezalo. Na tem področju sem se dodatno izobraževala, pridobivala dragocene izkušnje ter veliko delala s športniki ter z različnimi športnimi klubi, kar je še dodatno utrdilo mojo strokovno usmeritev,« je pojasnila.

Petindvajsetletna kariera

V začetku februarja je minilo že petindvajset let, odkar je ponosno zakorakala v svoj prvi delovni dan. »V tem času se je fizioterapija izrazito spremenila in razvila na številnih ravneh. Od pristopa, ki je bil nekoč bolj usmerjen predvsem v lajšanje simptomov in pasivne oblike terapije, se je stroka premaknila k aktivni, z dokazi podprti obravnavi bolnika.

Velik poudarek je na funkcionalnem gibanju, preprečevanju poškodb in celostnem razumevanju teles, vključno z mišično-skeletnim sistemom, s fascijami in psihološkimi dejavniki. Bolnik ni več le prejemnik terapije, temveč aktiven udeleženec procesa okrevanja. Strokovnjaki se stalno izpopolnjujemo, uvajamo nove metode in tehnologije ter se osredotočamo na izboljšanje kakovosti življenja,« je pojasnila Katarina.

Andraž Purg

»Že med študijem sem vsak konec tedna delala v Zdravilišču Laško. Očitno so mi zdravilišča že takrat bila usojena. Potem sem za diplomsko nalogo naredila raziskavo, seveda na temo poškodbe sprednje križne vezi, pri kateri so mi v Termah Zreče prijazno posodili paciente in aparature. Tako so me dobro spoznali. In že prvi dan po diplomi sem dobila pripravništvo, po njegovem izteku tudi službo za nedoločen čas. Skoraj sanjski scenarij za mlade fizioterapevte, ki danes težko pridejo do stabilne zaposlitve,« se spominja začetka karierne poti. Terme Zreče so tako postale njen drugi dom.

Pomagala številnim športnikom

V Termah Zreče je imela priložnost sodelovati z veliko vrhunskimi športniki. Tam je spoznala in spremljala tudi največ zimskih športnikov, predvsem alpskih smučarjev: »Med njimi so bili Nataša Bokal, Andrej Jerman, Ana Drev, Tina Robnik, Rene Mlekuž, Bernard Vajdič, Boštjan Kline in drugi.

Z nekaterimi sem sodelovala v daljšem procesu okrevanja, z drugimi v krajših, a vedno z jasnim ciljem – varna in kakovostna vrnitev nazaj v proces treningov in tekmovalni ritem. Delo z vrhunskimi zimskimi športniki je zahtevalo visoko stopnjo strokovnosti, prilagodljivosti in razumevanja specifičnih obremenitev posamezne discipline, hkrati je bilo izjemno dragocena izkušnja, ki me je strokovno zelo zaznamovala,« je pojasnila Katarina Skaza.

Pred poldrugim letom na svoje

»Misel na samostojno pot je kar dolgo tlela v meni. Več let sem premišljevala in čakala pravi trenutek. Preprosto sem miselno in strokovno prerasla filozofijo javnega zdravstvenega sistema, v katerem je delo pogosto spominjalo na tekoči trak. Zame sta najbolj pomembna kakovost dela in zadovoljstvo bolnika in želela sem ustvariti prostor, v katerem to lahko resnično uresničim.

Andraž Purg

Danes imam svojo fizioterapijo Kalus v Slovenskih Konjicah, pri čemer lahko svojim strankam nudim individualno, celostno in strokovno obravnavo, pri kateri je vsaka terapija prilagojena njihovim potrebam in ciljem. Delam samo samoplačniško in se res potrudim po najboljših močeh,« pove Katarina.

Oprema je pomembna naložba

Oprema za sodobno fizioterapijo je precej draga in predstavlja pomembno naložbo. Kljub temu je ta naložba zelo smiselna: dobra oprema ne poveča le strokovne kakovosti terapije, ampak tudi varnost, učinkovitost in zadovoljstvo strank, kar je pri fizioterapiji ključno.

»Oprema je res pomembna, a v fizioterapiji še vedno največ štejejo roke – taktilni občutek, občutek za tkivo – in izkušnje, ki jih z leti ›nosiš v prstih‹. Marsikdo reče, da imamo fizioterapevti zlate roke. Sama se temu izrazu sicer malo izogibam – ne zato, ker roke ne bi bile pomembne, ampak zato, ker brez prave vsebine v glavi tudi najbolj zlate roke ne vedo, kaj naj delajo.«

Najljubši mladi športniki

K njej prihajajo zelo raznoliki ljudje, a največkrat gre za aktivno populacijo – delovne ljudi, ki skrbijo za svoje telo in zdravje, ter za rekreativne športnike, ki želijo ostati dobro fizično pripravljeni in preprečiti poškodbe. »Kljub temu sem hitro spoznala, da so moji najljubši bolniki mladi športniki.«

Rada jih ima, ker so radovedni, željni znanja in odprti za učenje. Z njimi lahko ne le zdravi poškodbe, ampak jih tudi uči, kako pravilno trenirati, razvijati pravo športno miselnost in dolgoročno skrbeti za svoje telo. Ko stranke odhajajo od nje, jim vedno skušam dopovedati osnovno stvar: glavnina odpravljanja težav je na njih, ne na meni. Moj delež je približno 15-odstoten, njihov 85-odstoten.

Jaz lahko zagotovim strokovno obravnavo, nasvete in podporo, a če je bolnik pasiven, učinka ni,« pojasni Katja. Telo je čudežen mehanizem, ki se zelo trudi in želi ozdraveti ali okrepiti svoje komponente – a podpreti ga morajo sami. Skrb za dovolj gibanja, krepitev mišic, dovolj kakovostnega spanja, pozitivno naravnanost, ustrezno prehrano in dovolj vode predstavlja ključne stebre okrevanja.«

Zakaj je danes več poškodb kot nekoč? »Na to vpliva več dejavnikov. Ljudje so bolj aktivni in obremenjujejo telo na intenzivnejši način, pogosto brez zadostne priprave ali tehnike. Mladi športniki so že zelo zgodaj izpostavljeni velikim obremenitvam in tekmovanjem. Hiter življenjski tempo, pomanjkanje regeneracije in sedeč življenjski slog prispevajo k večji ranljivosti telesa. Poleg tega sodobna diagnostika omogoča, da danes odkrivamo poškodbe, ki jih nekoč sploh niso zaznali, zato je statistično videti, kot da je poškodb več.«

Športna družina

Splet okoliščin je prinesel, da sta se z partnerjem Robertom znašla v Slovenskih Konjicah. »Tu živiva že več kot dve desetletji, ustvarila sva si družino in imamo se lepo. In čeprav sem najprej dvomila, sem tu našla svoj dom in prostor, v katerem se družina lahko razvija in uživa v vsakodnevnem življenju. Pri nas doma smo res športna – predvsem nogometna – družina.

Robert je bil nogometaš, zdaj je profesionalni trener z bogatimi izkušnjami tako doma kot na tujem. Tudi v Celju je pustil pečat kot igralec in trener. Oba otroka sta že od malih nog »okužena« z nogometom: Katinka je do nedavnega igrala v NK Mura in bila članica slovenske reprezentance U15, sin Lukas igra in trenira v selekciji U11 v NK Maribor,« pove Katarina.

Kot fizioterapevtka v Tokiu

Katarina že več kot 13 let sodeluje z Olimpijskim komitejem Slovenije in je bila v preteklosti tudi del številnih reprezentančnih akcij – od članov do mladih selekcij. »Najbolj ponosna sem zagotovo na svoje delo na poletnih olimpijskih igrah v Tokiu leta 2021. To je res privilegij – si del olimpijske družine in občutiš energijo, ki je ne doživiš nikjer drugje,« pove Katarina.

Ima tudi zgodbo iz Tokia, ki jo vsakomur rada pove: »Olimpijske igre v Tokiu so bile v času epidemije covida, zato so bili preventivni ukrepi izjemno strogi in dosledni. Na slovesno odprtje so lahko šli izključno športniki, spremljevalno osebje je imelo na voljo le šest vstopnic, ki jih je vodstvo – povsem razumljivo – razdelilo med trenerje,« se spominja.

»Drugi smo lahko odprtje spremljali v olimpijski vasi na velikem zaslonu. A moj radovedni in nekoliko pustolovski duh mi ni dal miru. S Petrom Hribarjem, ki je bil takrat rezervni igralec v ekipi namiznega tenisa in prav tako brez vstopnice, sva se preprosto postavila v vrsto med športnike in se čim hitreje in brez večjega oklevanja vkrcala na avtobus, ki je peljal proti otvoritvenemu stadionu. Še preden so izjemno korektni in disciplinirani Japonci opazili, da okoli vratu nimava prave otvoritvene akreditacije. Očitno niso vajeni takšnih vragolij in iznajdljivosti nekdanjih Balkancev. In tako sem se povsem nepričakovano znašla na odprtju olimpijskih iger. To je še en dokaz, da se včasih pogum, malo drznosti in prava mera “naredimo se Francoza” preprosto izplača,« se še danes nasmeji Katarina.

Natančen načrt

Na reprezentančnih akcijah in tudi na olimpijskih igrah delo fizioterapevtov poteka po natančnem načrtu. Glede na število športnikov in fizioterapevtov razporedijo delovne naloge: eden od fizioterapevtov je vedno prisoten v olimpijski vasi in je na voljo športnikom, ki tam bivajo, drugi delujejo na terenu – na treningih ali tekmovanjih, odvisno od trenutnih potreb posameznih ekip.

V osnovi skrbimo za vse športnike vseh disciplin. Izjema so le tisti, ki na igre pripotujejo s svojim osebnim fizioterapevtom, s katerim so že dolgo uigran tim. Sama sem največ časa preživela z judoisti, ki sem jih spremljala tako na treningih kot na tekmah, obenem sem bila na voljo tudi drugim športnikom, kadar je bilo treba. Takšen način dela zahteva veliko prilagodljivosti, hitrega odločanja in timskega sodelovanja, hkrati omogoča izjemen vpogled v delovanje vrhunskega športa na najvišji ravni,« je pojasnila.

Tudi v prihodnje si še želi sodelovati z Olimpijskim komitejem Slovenije. Ima odlične odnose tako z vodstvom kot s športniki: »Prek vseh teh izkušenj sem se naučila, kako ravnati v najbolj napetih in kritičnih trenutkih: tako pri poškodbah kot pri podpori športnikom, pri izbiri pravih besed ali preprosto tišini, ki je včasih najboljša rešitev. Klicu OKS se bom vedno z veseljem odzvala«.

Zaradi vseh nogometnih obveznosti med letom so njeni domači na dopustu raje precej ležerni – brez večjih naporov, z malo raziskovanja in veliko počitka.

»Moj pustolovski in popotniški duh potrebuje ravno nasprotno: akcijo, gibanje, spoznavanje novih kultur, narave in ljudi. Zato sem si našla idealno popotniško sopotnico in prijateljico Nino, ki je prav tako fizioterapevtka in sva bili včasih tudi sodelavki. Že deveto leto zapored si vsako leto privoščiva od sedem do osem dni skupnega potovanja. Videli sva že kar lep del sveta: Irsko, Škotsko, Litvo, Latvijo, Estonijo, Istanbul, nazadnje še Islandijo. Marca bova tako odpotovali na Madeiro. Najina potovanja so vse prej kot klasična. Vedno potujeva v lastni režiji, najameva avto ali avtodom in se podava na raziskovanje države po svoje. Brez točnega urnika, z veliko svobode, smeha in seveda s številnimi prigodami, ki bi jih lahko zapisali v posebno knjigo,« je predstavila svojo potovalno žilico.

Ima še kakšne želje? »Moji cilji so jasni. Želim še dolgo in kakovostno opravljati svoje delo ter ostati fizioterapevtka, ki v ljudeh res nekaj premakne – tako telesno kot duševno. Želim, da ljudje odhajajo od mene boljši in z občutkom, da jih je moja energija motivirala za potrebne spremembe ter jim dala pogum, da poskrbijo zase.«