»Saj ni res, pa je,« smo se sošolci in sošolke prve generacije Gimnazije Frana Miklošiča, kot se je imenovala takrat davnega leta 1967, ko smo zapustili zgradbo učenosti, spraševali na srečanju v gostilni Mencinger v Črešnjevcih. 55 let sicer ni okrogla obletnica, a je tako visoka, da se jo splača dostojno proslaviti. Zbralo se nas je 18 sošolcev (med njimi sem tudi avtor zapisa) in naš nekdanji profesor Boris Zrelec. Po zapeti pesmi »Gaudeamus igitur – veselimo torej se«, smo obujali spomine na nekdanje čase prehojene poti, na čase, ko smo bili brez računalnikov in mobijev, a smo imeli odlične profesorje. Odšli smo v Ljubljano, v Maribor, v tujino …, danes pa smo ponosni, da se ljutomerska gimnazija prišteva med najuspešnejše izobraževalne ustanove v državi, da je izjemna institucija, ki ima stalen vpis, dijaki pa dosegajo odlične rezultate.