Ksenija Benedetti pri možu Borisu Cavazzi občuduje njegovo moč in karizmo
Vzela sta se pred desetimi leti na tri leta »podlage«. Vedeli smo, da bo trajalo in še dandanes se imata rada. Pravita, da ljubezni pri njiju nikoli ne zmanjka.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ksenija, obudimo vajino prvo, usodno večerjo, na katero ste povabili Borisa.
Z Borisom sva se poznala že zelo dolgo. Ko sva se kje srečala, sva se vedno razveselila drug drugega. Dolgo sva se dogovarjala, da greva skupaj nekaj pojest, potem pa končno našla termin in zašla v restavracijo As. Večerja se je razvlekla pozno v noč in traja še danes.
Kaj vas je pri njem najbolj pritegnilo?
Njegova karizma, empatija, smisel za humor, njegova neizmerna moč znova vstati, ko je najhuje. In občutek pravičnosti, ki ga ni nikoli izgubil, tudi ko mu življenje ni ravno prizanašalo. Občudovala sem, kako zna po hudih padcih znova vstati brez samopomilovanja in brez potrebe po velikih besedah.
Kako je potekalo teh deset let, česa je bilo polno? Smeha, ljubezni, pogovorov, filmov …
Vsega tega in še neskončno več. Bila je tudi prijetna, dragocena tišina. Ni pa bila to cesta, posuta le z rožicami. Bile so tudi skrbi in bolečine, predvsem ob Borisovih zdravstvenih težavah.
Bi jih ponovili še enkrat, teh deset?
Brez oklevanja.
Kako sta negovala in še negujeta vajin odnos?
Predvsem tako, da sva si pustila biti to, kar sva. Brez potrebe, da bi drug drugega spreminjala ali vzgajala. Oba sva imela za sabo že dovolj življenja, da sva vedela, kako. Pa s humorjem. Brez humorja si odnosa sploh ne predstavljam. Če se ne znaš skupaj smejati – včasih tudi samemu sebi –, postane življenje hitro zelo naporno.
Kako sta premagovala razlike v starosti, razmišljanju, mnenjih?
Pravzaprav jih nisva posebej premagovala, ker jih nisva doživljala kot oviro. Starostna razlika je bila pogosto bolj zanimiva za okolico kot za naju. Pri različnih mnenjih pa je pomagalo to, da nihče od naju ni imel potrebe zmagati. Znala sva se strinjati, da se pač ne strinjava.
Kako vama uspeva življenje s preostalimi družinskimi člani? Sinovoma, njunima ljubeznima, vnukoma …
Zelo sem hvaležna, da smo povezani, se podpiramo in da se radi družimo tako z Borisovimi otroki in vnuki in njihovimi ljubeznimi kot z mojo mamo. Naša druženja so vedno dragoceno darilo. Družina mi pomeni varen pristan, prostor, kjer ni nobenih vlog, temveč si preprosto človek.
Kaj so v vajino zvezo prinesle živali?
Ogromno nežnosti in veselja. Ejti in KokAkola sta družinski članici, ki popestrita vsak dan. Ljubezni pri nas res ne zmanjka.
Kaj je vajin recept za dobro, srečno desetko?
Podpora, razumevanje, spoštovanje, veliko humorja, nobene drame. Pa to, da si človeka nikoli ne začneš lastiti ali jemati za samoumevnega.
E-novice · Estrada
