Saša Pavlin Stošić se obkroža z ljudmi, ki so do nje iskreni
»Ko igraš resnične zgodbe, si ves čas na tanki meji med fikcijo in odgovornostjo do ljudi, ki so bili vpleteni,« pravi Saša Pavlin Stošić.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Igralka Saša Pavlin Stošić se je mnogim zasidrala v spomin po gledaliških, televizijskih in filmskih vlogah, kjer je večinoma z vsako vlogo povsem drugačna. A zdaj jo lahko gledamo v novi seriji Pošast za železno zaveso, kjer se loteva morda najtemnejše vloge doslej. V zgodbi o Metodu Trobcu igra njegovo mater, ki je zaznamovala življenje človeka, ki je pretresel Slovenijo. Zasedeno s predstavami, vajami in snemalnimi dnevi smo Sašo komaj ujeli za pogovor, v katerem je za Lady spregovorila o izzivu, igralskih dilemah in o tem, zakaj jo prav takšne vloge najbolj privlačijo.
Gledalci so vajeni, da so liki, ki jih igra priljubljena igralka Saša Pavlin Stošić, močni, kompleksni in polni notranjih napetosti. Prav takšna je tudi njena najnovejša televizijska vloga. V napeti psihološki TV-seriji Pošast za železno zaveso igra Marjeto, mamo morilca Metoda Trobca, žensko, katere ljubezen in slepota sta lahko enako nevarni kot sovraštvo.
»Zgodba je navdihnjena po resničnem primeru serijskega morilca Metoda Trobca, ki je konec 70. let pretresel Slovenijo. Serija gledalce popelje v temačen svet družinskih odnosov, bolečega otroštva in družbe, v kateri lahko iz na videz običajnega človeka zraste nekaj veliko bolj strašljivega,« pravi 37-letna igralka, za katero je bila vloga Marjete zahtevna, psihološko kompleksna in daleč od klasičnih likov, a jo prav takšni izzivi kot igralko privlačijo.
»Marjete nisem gradila kot 'pošasti', temveč kot človeka z zelo nestabilnim notranjim svetom. Veliko sem razmišljala o mehanizmih, ki jih poznamo pri mejni osebnostni strukturi, o ekstremnih čustvenih nihanjih, strahu pred zapuščanjem. Tak človek lahko nekoga hkrati obožuje in ga v naslednjem trenutku popolnoma razvrednoti. Zato je nisem razumela niti samo kot žrtev niti kot sokrivko. Predvsem sem jo videla kot mamo, ki živi v zelo razcepljeni realnosti. Njena ljubezen do sina je absolutna, skoraj obsesivna, in ravno zato ne zmore zares videti resnice o njem. V tem smislu je njen notranji konflikt zame veliko bolj tragičen kot zloben.«
Čeprav serija, ki jo podpisuje režiser Tomaž Gorkič, obravnava težko in temačno tematiko, igralka pravi, da je bilo snemanje presenetljivo prijetno. »Ekipa je bila izjemno profesionalna in hkrati zelo domača, kar ustvari prostor, kjer lahko igralec varno raziskuje tudi temnejše stvari. Lik se vedno malo naseli vate, to je del procesa. A nisem imela težav z izstopom iz njega. Ko se snemanje konča, lik ostane tam, kjer mora, v fikciji,« še z nasmehom pove, hkrati pa doda: »Marjeta je lik, ki naredi zelo temne stvari, ampak če jo poskušaš razumeti, vidiš predvsem veliko notranje bolečine in zmede. Marjeta ni lik, ki bi ga moral gledalec nujno opravičiti, morda pa ga lahko vsaj poskuša razumeti. Upam, da bodo gledalci za trenutek lahko pogledali tudi onkraj sodbe in v njej prepoznali človeka.«
Prvo srečanje s Svitom
Poleg odlične ekipe ji je veliko pomenilo tudi sodelovanje z igralcem Svitom Stefanijo, ki je stopil v čevlje najbolj znanega slovenskega serijskega morilca Metoda. Saša in Svit pa sta skupaj tudi zvezdi priljubljene serije Nemirna kri.
»Pravzaprav sva s Svitom najprej sodelovala pri snemanju Pošasti za železno zaveso, šele potem sva začela snemati Nemirno kri. Svit je res krasen soigralec, zelo odprt, odziven in talentiran. V obeh serijah pa imava popolnoma drugačne vloge, odnose in dinamiko, zato je bilo zanimivo raziskovati čisto drugačen igralski prostor med nama, za oba je bil to zanimiv izziv.«
Tudi na splošno ima rada izzive, pridejo pa tudi trenutki, ko ji je težko biti v njeni koži na odru. »Težko je predvsem takrat, ko se najbolj zavem same sebe. To se zgodi v trenutkih, ko svoje vloge še nisem povsem ponotranjila in še nisem začela dihati skupaj s celoto predstave. Takšno stanje je pravzaprav neizogiben del vsakega ustvarjalnega procesa. Adrenalin in trema sta prisotna ob vsaki premieri, pogosto tudi ob ponovitvah. Vendar prav iz teh občutkov črpam energijo in zanos, ki mi omogočata, da lahko resnično uživam v nastopu pred občinstvom,« še razloži Saša, ki se v prostem času najraje druži s prijatelji, za katere ima premalokrat čas.
»Moj urnik je poln od jutra do večera, saj imam trenutno veliko projektov. Življenje je nora vožnja in obstajajo trenutki, ko se je treba boriti, da prideš tja, kamor želiš. Jaz se najpogosteje borim sama s sabo. Poskušam se osredotočiti na tisto, kar me navdušuje. V današnjem svetu je polno ambicij in konkurence, naletela sem na veliko ljudi, ki so preizkusili mojo trdnost. Bistveno je, da si zaupam in se obkrožam z ljudmi, ki so po moji intuiciji iskreni do mene,« še prizna igralka, ki se po končanem snemanju ali predstavi najraje vrne v vsakdanje življenje, kjer je prostor za humor, prijatelje in preproste trenutke.
E-novice · Estrada
