Željko Pavlica iskreno: Ločil sem se in borim se z rakom
Željko Pavlicane mara sprenevedanja, zato se je odločil in za našo revijo prvič javno povedal, da sta se z nekdanjo atletinjo Brigito Bukovec lani septembra ločila.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
»Najine ločitve nisva obešala na veliki zvon, me je pa zmotilo, ker moja nekdanja žena v nedavnem intervjuju ni povedala, da sva ločena in da ne živiva več skupaj. Meni je dovolj skrivalnic. Kar pa se tiče samega razhoda, bom rekel samo to, da ne želim po medijih prati umazanega perila, a prepričan sem, da sta za vsak razhod tako ali drugače kriva oba. V danem trenutku nisem doma našel razumevanja in podpore, ostal sem sam in takrat sem našel osebo, ki me je razumela, me podprla in še danes sva skupaj. Da imam drugo žensko, je moja nekdanja žena izvedela od drugih, zasluga gre mojim 'prijateljem', ki zdaj to niso več.
Zavedal sem se, da zaradi tega, kar sem naredil, ni več poti nazaj in da je edina možnost ločitev. Ta vrata so zaprta, mostovi porušeni. Vse skupaj sem želel izpeljati korektno, najbolj pa sem ji zameril to, da je takoj povedala sinovoma Aleksandru in Aljažu, želel bi si namreč, da bi jima povedal sam. Enako se je zgodilo tudi z mojo boleznijo. S sinovoma ter sinom in hčerjo iz prvega zakona sem se želel o svoji bolezni pogovoriti sam, in to na kar se da primeren način. Da sem bolezen skrival pred otroki, sem se zavestno odločil zato, ker nisem želel, da bi se obremenjevali, le čakal sem na primeren trenutek. Hkrati pa sem se zavedal, da se bom moral prej ali slej pogovoriti z njimi.«
Vredno je živeti
Zadnje leto, odkar se bori z rakom, je zanj zelo naporno. »Ko sem se na začetku leta 2025 vrnil z novoletnega praznovanja v Vojvodini, od koder izhajam, sem se počutil zelo slabo. To sem pripisoval pretiravanju s hrano, kar je v tistih krajih nekaj povsem običajnega. Osebni zdravnik je s preiskavami ugotovil, da je nekaj narobe z jetri, in začel sem se zdraviti. A težav kar ni bilo konec in preveč časa je minilo, preden sem prišel do specialista onkologa. Takrat je bil rak že razširjen. Metastaze imam na jetrih, hrbtenici, v pljučih.«
Ko je izvedel za bolezen, je bil v šoku. »Takrat sem v glavi že začel sestavljati seznam ljudi, ki jih ne želim videti na svojem pogrebu. Nekaj dni sem potreboval, da sem se pobral in začel trezno razmišljati. Prišel sem do spoznanja, da je vredno živeti. Odločil sem se, da se bom boril. Po osnovni izobrazbi sem policist in vedno znova sem se moral dokazovati, že od 14. leta dalje, ko sem začel obiskovati kadetsko šolo za miličnike, dokazoval sem se v borilnih veščinah in tudi pozneje kot policist. Ni bilo vedno lahko. A vse to sem počel z razlogom, da bi svoji družini zagotovil lepo življenje.«
Ko je prišlo povabilo Aleksandra Čeferina, ki je bil imenovan za predsednika krovne nogometne organizacije UEFA, ki mu je ponudil službo v Švici, je bil presrečen. »To je bil vrhunec moje kariere in zato sem jo sprejel. Leta 2016 sem se preselil v Švico, čez leto dni se mi je pridružila še družina. Ni bilo lahko, saj sta bila sinova v občutljivih letih, a sta se zelo hitro vključila v novo okolje in vsi smo bili prijetno presenečeni. K temu je veliko pripomogel šport, oba sta namreč trenirala nogomet, čemur sta posvečala veliko pozornosti, navezovala nove stike in prijateljstva. Čas je tekel, sinova sta odraščala in tako kot v vsakem zakonu so bili tudi v mojem vzponi in padci, piko na i pa je dodala še moja bolezen. Dal sem čez marsikaj, kemoterapijo, izgubil sem lase, bil operiran na hrbtenici in ves ta čas podvržen številnim pregledom in posegom. Malo je ljudi, ki mi stojijo ob strani, a ti so iskreni. To so moja družina, otroci in prijatelji. Z mano sta Aleksander in Aljaž. Večkrat me obiščeta moja otroka iz prvega zakona Nina in Jure. Še posebej bi izpostavil tudi svojo sestro Olivero, ki se vsak prosti konec tedna pripelje iz Züricha, ki je oddaljen vsaj tri ure vožnje z avtomobilom, do mojega domovanja. Ogromno pa mi pomaga tudi zdajšnja partnerica, ki nenehno išče informacije o novih možnostih zdravljenja, terapijah, zdravilih … Zelo sem hvaležen prijateljem, ki si vzamejo čas in me obiščejo, prinesejo hrano in so mi v veliko oporo. Ni lahko, a se borim. Imam dobre dneve, pridejo pa tudi slabši. Nisem obupal, želim si živeti in še marsikaj izkusiti. Trenutno sem na terapiji, ki je izjemno draga, zato sem večkrat prosil Brigito, da mi da polovico skupnega denarja, ki ga potrebujem za zdravila, a žal neuspešno. Ko smo se preselili v Švico, sva namreč prodala nepremičnine in se dogovorila, da bova denar, ki sva ga položila na njen bančni račun, namenila za študij otrok, kar sva tudi storila. Še vedno je na računu kar nekaj denarja. Uradno sva ločena, na sodišču v Švici pa kljub temu poteka še en postopek, ki ga je sprožila ona.«
Brez pomilovanja
Kot pravi Željko, je zdravljenje proces, ki ga vse bolj izčrpava. »Čeprav ni lahko, se trudim, da bi vsak dan naredil vsaj 5000 korakov, kot so mi svetovali. Rad malo posedim v atriju pred stanovanjem in si nabiram vitamin D. Celo kakšno knjigo vzamem v roke, kar je za policista običajno malo nenavadno,« se pošali na svoj račun.
»Misli tako vsaj za nekaj časa preusmerim stran od bolezni in zadovoljen sem, ko mi to uspe. Vsak pregled pri zdravniku je zame stresen, saj nikoli ne vem, kakšni bodo izvidi. Strah, da bi se metastaze še bolj razširile, je vedno prisoten. Shujšal sem 25 kilogramov, sicer pa je bilo zame najhuje to, da sem izgubil lase, s tem sem se res težko sprijaznil. Na srečo so mi zrasli novi, še lepši, gostejši, celo kodrati so se mi začeli. Vesel sem vsakršne podpore in spodbudne besede, hkrati pa vedno znova poudarjam, da ne želim pomilovanja, rad bi le, da se ljudje do mene obnašajo enako kot prej, ko sem bil zdrav,« svoje občutke ob koncu našega pogovora strne Željko, ki ima samo eno željo – da bi bil spet zdrav.
E-novice · Estrada
