Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V karieri ste imeli kar nekaj priložnosti zunaj naših meja. Tudi pri nas je bil odmeven film Postali bomo svetovni prvaki. Zakaj ste se vendarle osredotočili samo na Slovenijo?

Nikoli se nisem ravno trudil za kariero v tujini, ker sem imel doma vedno dovolj dela.

Če si zaposlen v gledališču, ti ne ostane veliko časa za druge stvari. Za tujino moraš biti skoraj vedno na voljo, tega pa si nisem mogel privoščiti. Sem pa tja sem se lahko odzval, vendar so bila potrebna blazna usklajevanja.

Če bi se želel posvetiti tujini, bi moral pustiti službo v gledališču in se posvetiti avdicijam. Ampak zame ni pomembno, da se hvalim, da sem snemal v Nemčiji ali Italiji, ampak kaj delam. In tukaj imam dovolj zanimivih izzivov. Mogoče sem imel kot mlajši neko željo …

Ste hoteli v Hollywood?

Ne, to ne. Bolj je šlo za otroško željo, ko mečeš na koš in si misliš, da boš igral v NBA. S tem, da takrat sploh ne treniraš košarke, ampak rokomet! (smeh) Svoj poklic imam tako rad, da me to, kar imam, zadovoljuje.

Kompleksnost vlog, ki jih dobivam, je bolj pomembna kot to, da bi v tujini igral klasične ruske negativce.

Pa tudi nisem navdušen nad potovanji. Delo v tujini pomeni hotele, poti, odsotnosti … In potem se vprašaš: Zakaj? Če se zgodi – super. Če se da uskladiti – še bolje. Če ne, bom tudi preživel.

Dolgo ste bili zaposleni v MGL, zdaj ste že nekaj let v Drami. Ste si želeli te spremembe?

V Mestnem sem se »naigral«. Bil sem hvaležen za vse priložnosti. Ko sem prišel, se je menjala generacija. Direktorica Barbara Hieng Samobor, ki je prevzela funkcijo malo pred mano, je pomladila ansambel. Takrat je šlo veliko ljudi v pokoj in se je avtomatsko odprla priložnost za nas mlade, da smo veliko igrali. Potem je minilo 14 let in začutil sem, da potrebujem spremembo ...

Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 01/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.