Julijina pita: sočna sladica z zgodbo iz novomeške bolnišnice
V novomeški bolnišnici so ustvarili Julijino pito, posebno različico jabolčne sladice, ki združuje tradicijo, lokalne sestavine in zgodbo, povezano z Julijo Primic.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
So jedi in sladice, ki jih povezujemo z določenim letim časom ali s posebnimi priložnostmi – kot npr. krofi v pustnem času –, in so takšne, ki so vedno primerne in dobrodošle na naših krožnikih. Med temi je gotovo jabolčna pita, ki diši po otroštvu in toplini domače kuhinje, pripravljale so jo že naše babice.
Pito, priljubljeno sladico mnogih – preprosto, sončno, slastno –, je mogoče pripraviti na različne načine in z različnimi nadevi, malce drugačno pa so si zamislili v kuhinji Splošne bolnišnice Novo mesto. Od letošnjega leta v njihovi restavraciji tedensko ponujajo Julijino pito – poimenovano po Primičevi Juliji, po kateri je dobila ime tudi lani odprta regijska negovalna bolnišnica Julija. Spomnimo – osnovna zgradba je nastala kot prizidek k dvorcu Mostek, v katerem je nekoč živela muza pesnika Franceta Prešerna Julija Primic.
Kot pove najzaslužnejši za novo sladico, vodja Službe za prehrano SB Novo mesto Rok Kotar, saj je Julijina pita njegova zamisel, ima bolnišnica lepo navado, da svoje zaposlene decembra ob jutranji kavi s čim preseneti.
Zamisel dveh kuharjev
»Razmišljal sem, kakšno presenečenje bi bilo lahko letos, in odprtje Julijine bolnišnice mi je ponudilo zgodbo. Julijino pito sva nato uresničila skupaj s kuharjem Boštjanom Hrenkom, dolgoletnim sodelavcem in prijateljem, s katerim se odlično ujameva pri delu. Vesela sva, da za pito prejemava pohvale, v bolnišnični slaščičarni, ki po prenovi kuhinji spet obratuje, pa jo zdaj pripravlja slaščičarka Mojca Brancelj,« pove Rok Kotar.
No, za bralce Dolenjskega lista sta jo pripravljala Rok in Boštjan, oba izkušena in izvrstna kuharja, ki sta se okoli 45-članski kuharski ekipi novomeške bolnišnice pridružila pred kratkim – Boštjan pred petimi meseci, Rok pred štirimi.
Krhko testo počiva
Za Julijino pito je treba seveda najprej pripraviti krhko testo, ki je klasično (količine v receptu). Maslo narežemo na kocke, dodamo presejano navadno gladko moko s pecilnim praškom, sladkor v prahu in vanilin sladkor ter rumenjake.
»Vse skupaj premešamo in vgnetemo v testo, ki ga razdelimo na dva dela. Oba zavijemo v prozorno folijo, enega postavimo v hladilnik, drugega pa pol ure v zamrzovalno skrinjo,« pripoveduje Rok.
Nadev: ne le jabolka
Ko testo počiva, pripravimo nadev. Jabolka – najboljša so domača z vrta – narežemo na kocke in jih s polovico sladkorja podušimo na ponvici in začinimo s cimetom. Jogurt, smetano, skuto, beljake, moko, sladkor, vanilin sladkor dobro zmešamo, da dobimo gosto polivko.
Testo iz hladilnika razvaljamo v velikosti pekača kak centimeter debelo in ga položimo v namaščen pekač. Rok je izbral pekač iz silikona in mazanje ni bilo potrebno. Na testo je razporedil dušene jabolčne kocke in vse prelil s polivko.
Na koncu sledi ribanje – ja, Julijina pita nima zgoraj mreže, ampak testo iz skrinje po vrhu naribamo (v velikosti kaše). Pito pečemo v ogreti pečici na 170 stopinjah Celzija okoli 45 minut, da se zlato rumeno zapeče.
RECEPT: Pita »JULIJA«
Sestavine za testo:
400 g moke, 200 g masla, 100 g sladkorja v prahu, 4 rumenjaki, pecilni prašek, vanilin sladkor
Sestavine za nadev:
300 g domačega jogurta, 300 g kisle smetane, 200 g pretlačene oz. pasirane skute, 150 g sladkorja v prahu, 100 g ostre moke, vanilin sladkor, 4 beljaki, 500 g olupljenih jabolk, narezanih na kocke
Sveža pa še bela
Pečeno Julijino pito posujemo s sladkorjem in cimetom, da lepo diši, pika na i pa je nekaj kapljic segretega medu, najbolje cvetličnega. Seveda je pomemben tudi videz pite, saj – kot pravi Rok – najprej jemo z očmi, zato je treba jedi vedno lepo postreči.
»Res sva bila vesela dobrih odzivov, zaposleni v bolnišnici so jo hvalili in opazili razliko od klasične pite, tako da je zdaj tedensko na voljo v naši restavraciji,« pove Boštjan. Rok pripomni, da je Julijina pita nekaj posebnega, ker je narejena iz lokalnih sestavin, ter sveža in rahla, »pa še bela je po videzu zaradi nadeva, kot so v bolnišnici v glavnem zaposleni ljudje v belem«.
Brez sladice ni dobrega kosila, sta prepričana oba. Povesta, da v njihovi slaščičarni pripravljajo še vse vrste tortic pa zavitke, potice, krofe, buhteljne itn.
Rok in Boštjan sta vesela, da sta lahko na delovnem mestu ustvarjalna in inovativna, čeprav drži, da se je treba v bolnišnični kuhinji, v kateri dnevno pripravijo po 1.300 obrokov dnevno, hitro obrniti. Okoli 900 je pacientov, preostali obroki pa so namenjeni zaposlenim v bolnišnici in zunanjim obiskovalcem.
Veliko je diet
»Kuharska ekipa ima 45 oseb, okoli dvanajst je kuharjev, preostalo so pomočniki, natakarji, administratorji. Večina je žensk. V kuhinji se dela vsak dan od 6. do 20. ure, saj morajo biti zajtrki pripravljeni že ob 7. uri, prve tople jedi pa ob 9. uri,« pripoveduje Rok Kotar, vodja Službe za prehrano, ki je prej dvajset let kot vodja kuhinje delal v Krkinih Termah Šmarješke Toplice, nato pa je sedem let vodil kuhinjo v novomeškem Vrtcu Ciciban.
Pravi, da so izzivi povsod svojevrstni – v hotelu je treba streči restavracijsko, vrtčevska kuhinja je posebna, ker je treba otroke, med katerimi je vse več alergikov, navajati na zdravo hrano, »kot so npr. kisla repa, matevž in enolončnice, ki jih nekateri doma nikoli ne vidijo«, v bolnišnični kuhinji pa so izzivi jedi za starejše in bolne, veliko je diet.
Vsak pozna svoje naloge
»Kar zdravnik predpiše pacientu, je za nas sveto. Da v kuhinji vse teče, kot je treba, in da je vse pripravljeno pravi čas, je delo razporejeno. Vsak ve, kaj dela, za kaj skrbi in kaj pripravlja,« razlaga Rok in pove, da je v ekipi k sreči tudi dietetik, ki skrbi za tovrstne jedilnike.
Vsak dan morajo iz kuhinje poskrbeti tudi za dobro založenost bara Štorklja, ki deluje v bolnišnici in v katerem so trije zaposleni. Za tja morajo pripravit dnevno okoli dvesto različnih sendvičev, na voljo so sladice, vse domače delo, pa seveda kavica, čaj itn. Bar bo svojo ponudbo še razširil, ko ga bodo v okviru načrtovanega prizidka in novega vhoda povečali.
Učila babica
Rok poudari, da je njihova prenovljena kuhinja zdaj res ena najmodernejših in najsodobneje zasnovanih pri nas. Lepo je delati v takih pogojih in tudi zato pride v službo vsak dan nasmejan.
»Sicer pa je vsaka jed boljša, če jo pripravljaš z veseljem. Sam res rad kuham in se neprestano učim. V kulinariki mi je všeč prav to, da si lahko prilagodljiv, da je delo pestro, da svoje tehnično znanje nadgrajuješ in rasteš,« pripoveduje sogovornik, ki ga je kuhanja na kmetih učila že stara mama, ki je obvladala jedi na žlico, zdravo dolenjsko prehrano pa tudi ribe so ji bile blizu.
Kuhar je lep poklic
Rok upa, da bo kuharski poklic mladim postal spet zanimivejši, tako kot v njegovih časih, ko je moral celo opravljati sprejemni izpit za vpis v gostinsko šolo, ne pa danes, ko komaj naberejo mladih za en razred.
»Kuharski poklic je zahteven, a tudi lep in ustvarjalen. In kdo bo skrbel za prehrano ranljivih skupin, kot so otroci in starostniki, če naših kuharjev ne bo? Uvožen kader težko, ravno tako se ni zanašati na stroje in robote. Kuharstvo se že lahko avtomatizira, a to je le pomoč. Vse finese ustvarjajo roke. Sicer pa vse pove že znani rek, da kruha ne naredi moka, ampak roka. In to velja tudi za preostale jedi.«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
