I. Vidmar

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Nov slovenski film Kdor ne skače je nedavno doživel premiero v Cankarjevem domu, dolenjska premiera je bila v petek v Kulturnem centru Janeza Trdine. Ob tej priložnosti so pripravili tudi pogovor z avtorjem in režiserjem filma Borisom Petkovičem, Stražanom, in montažerjem Juretom Moškonom, Novomeščanom – filmarjema, ki sta svojo pot začela skupaj pred 35 leti v oddaji novomeške televizije MKC TV in v šoli filmskega mišljenja Jovana Jovanovića.

Kdor ne skače je film o slovenskem osamosvajanju prek športa, krepitvi narodne identitete prek smučanja, Bojana Križaja, Zlate lisice in Planice, pa tudi o nogometu, ki smo ga Slovenci, ker nam v njem ni šlo, do osamosvojitve zaničevali, po njej pa je kot nacionalni šport kmalu zamenjal smučanje. Zakaj se je tega fenomena filmsko lotil prav Boris Petkovič?

Po narodnosti ste mešanec.

Mešanec. Pol Slovenec, pol Bosanec. Pri tem je treba poudariti, da nisem Bošnjak. Beseda Bošnjak se je pojavila v novi dobi in označuje prebivalce Bosne in Hercegovine muslimanske veroizpovedi. Bosanci smo bili nekdanji prebivalci Bosne in Hercegovine, ne glede na narodno pripadnost. Danes Bosanci ne obstajajo več. Govorimo o izgubljeni identiteti. Tako kot si se nekoč lahko izjasnil za Jugoslovana, pa to danes več ne obstaja. Eden od jezikov, ki ga govorim poleg slovenščine, francoščine in angleščine, tudi ne obstaja več. Srbohrvaški ali hrvaškosrbski. Pa sem se ga učil v šoli. V tem jeziku se izražam, kadar potujem po nekdanjih republikah nekdanje Jugoslavije.

Vas je prav ta mešanost navdihnila, da se lotite te tudi nekoliko občutljive teme?

Z navdihi je tako, da nikoli ne gre samo za en vzrok. Sem v letih, ko se človek začne ukvarjati s preteklostjo, ko poskuša delati neke refleksije. Ugotovil sem, da je smučanje moja identiteta.

V uvodnem govoru na začetku filma poveste, zakaj ste ga posneli.

To je malo za šalo, malo zares. Poigram se z dejstvom, da sem v mestu, v katerem so vsi igrali nogomet, v Zenici, treniral smučanje. V nogometu je imela Zenica samo med mladinci sedem selekcij, smučanje pa nas je treniralo deset. Od teh smo imeli trije matere Slovenke.

V svoji kategoriji ste zmagali na odprtem prvenstvu BiH v veleslalomu.

Na njem so nastopili tudi tekmovalci dveh odličnih slovenskih klubov, ljubljanskega Novinarja in škofjeloškega Alpetourja. To je bilo leta 1980, v času pred sarajevskimi olimpijskimi igrami, ko se je veliko delalo na popularizaciji Jahorine, Bjelašnice in smučanja. Moja zmaga in naša selitev v Slovenijo, ki je bila takrat že v zraku, sta spodbudili napovedi o moji veliki smučarski karieri, saj naj bi se v slovenskem smučanju delalo resno, ne tako kot v Bosni. Pa smo imeli tudi tam dobre trenerje in nismo slabo delali. Ampak takrat je obstajal mit o Sloveniji, deželi smučanja.

Zajem zaslonske slike

Obstajal pa je tudi mit o večvrednosti Slovencev. Pri tem so nas preostali narodi Jugoslavije tudi vzpodbujali. Spoštovali so našo razvitost in uspešnost.

Ta stereotip racionalnega in urejenega Slovenca, delavnega in pridnega, je obstajal. Slovenci smo imeli ta večvrednostni kompleks.

Imeli smo se za nekaj posebnega, druge smo imeli za Balkance. Ali smo Slovenci tudi Balkanci?

Če se vrnemo na film – medijski diskurz pred osamosvojitvijo je bil usmerjen na to, da nismo Balkanci. Ob nedavnem evropskem prvenstvu v nogometu pa je bil v Dnevniku naslov Slovenska pridnost, nemška disciplina in balkanska zvitost. Zdaj smo očitno ugotovili, da imamo od vsega nekaj. Da smo nekaj, o čemer govori film Srđana Karanovića Nešto između, Nekaj vmesnega.

V prvem delu filma izpostavljate dejstvo, da smo se najprej osamosvajali prek športa. Našli smo smučanje, v katerem smo bili uspešni v svetovnem merilu.

Iskali smo področje, na katerem smo od vseh južnoslovanskih narodov uspešni samo mi.

Kdo je torej večji osamosvojitelj, Križaj ali Janša?

(Smeh) Ne morem odgovoriti. Šport je samo ena od stvari, ki jih je mogoče izkoristiti v politične namene. Tudi druge stvari so bile. Tudi turizem, na primer. Akcija Slovenija, moja dežela je tudi tak primer. Tudi v kulturi se je to dogajalo. Vendar ima lahko neka športna tekma, slalom v Kranjski Gori ali skoki v Planici, veliko več gledalcev kot neka gledališka predstava ali turistični dogodek. Šport je nagovarjal najširše občinstvo na najbolj neposredni čustveni ravni, zato je imel pri tem tako velik pomen. Veselje ob zmagah.

In živčnost ob pogledu na Križaja na startu.

Ja. Ampak mojo babico je najbolj živciralo, da je Križaj smučal brez kape. Vedno se je bala, da se bo prehladil.

Ampak za Križaja so navijali tudi Bosanci.

Tudi v Zenici so ljudje ob nedeljah ostajali doma in gledali slalom. Slovenske smučarje so vzeli za svoje. Tako je ostalo tudi še po osamosvojitvi. To pa zato, ker pri njih ni bilo izbrisa kot pri nas, kjer ni šlo samo za izbris prebivalstva, ampak tudi za izbris iz kolektivnega spomina vsega, kar je bilo jugoslovansko. Jure Franko je v Bosni še vedno kralj. Taksi ima zastonj. Jure Franko v Sarajevu ne potrebuje denarja.

Nam pa gre vedno kdo na jetra. V avstro-ogrski monarhiji so nam šli Nemci, v Jugoslaviji Balkanci … Kdo nam gre pa zdaj?

Evropska unija.

Res?

Zametki so že. Identiteta se vedno krepi z razlikovanjem od drugega. Predvsem neki del politike že dela tako.

I. Vidmar

Ena pomembnejših tem filma Kdor ne skače je sprememba odnosa Slovencev do nogometa. Vidimo lestvice prve zvezne lige, na katerih je Olimpija vedno nekje pri dnu.

Verjetno niste opazili, da se na prikazanih lestvicah na zadnjih mestih izmenjujeta Olimpija in Čelik, klub iz mojega rojstnega mesta, Zenice. Če citiram Boštjana Videmška iz filma, je bil nogomet posiljen od smučanja. Bil je predstavljen kot šport, ki ga mi Slovenci ne igramo, smo vzvišeni nad njim. Mi hočemo igrati igre, hočemo nastopati v športih, v katerih so dobri Italijani, Švicarji, Avstrijci, in se s tem odmikamo od preostalih jugoslovanskih narodov. To se je zgodilo že leta 1976 s t. i. portoroškimi sklepi, ki so nogometu, ki je veljal za neke vrste simbol koruptivnosti in pokvarjenosti, naredili veliko škodo, smučanje pa so povzdignili v nacionalni šport.

Korenita sprememba pogleda na nogomet se ni zgodila takoj po osamosvojitvi, pač pa z uvrstitvijo na evropsko prvenstvo leta 2000. Takrat je Boris Dežulović v svoji kolumni napisal: »Svet se je obrnil na glavo. Hrvati zmagujejo v smučanju, Slovenci pa se uvrščajo na evropsko prvenstvo v nogometu.« Takrat sta Janica in Ivica Kostelić serijsko zmagovala v smučanju, Hrvatom pa se ni uspelo uvrstiti na nogometno prvenstvo.

Nogomet je precej več kot le šport.

Res je. Zdaj bi lahko zašla na področje filozofije. Nogometna tekma traja 90 minut, toliko kot gledališka predstava ali celovečerni film. Prisotna je dramaturgija, boj med dobrimi in slabimi, in možnost, da šibkejši premaga močnejšega. Pa doživetje katarze ob zmagi ali porazu. Kar se je dogajalo na slovenskih ulicah ob prvi uvrstitvi Slovenije na evropsko prvenstvo, je bilo do takrat nekaj nedoumljivega.

Če izvzamemo uvod in zaključek, se tudi sredi filma pojavite, podobno kot Hitchcock. Nekako pomenljivo je to, da kot smučar igrate nogomet, in to z glavo.

Veliko režiserjev bi lahko povedalo podobno zgodbo. Ne pa take, saj sem bil v vsem tem tudi sam vpleten. Čustveno, tudi kot smučar. Še vedno spremljam smučanje. Smučanje je moja identiteta, kar nogomet ni nikoli bil, čeprav gledam tudi reprezentančne nogometne tekme. Na stvari v filmu gledam s svojega zornega kota. Jaz sem bil in sem še vedno bosanski Dolenjec. Nikoli nisem bil ne čefur ne Janez. Ko sem bil v Sloveniji, sem bil vedno Slovenec, v Bosni pa Bosanec. Nikoli nisem mešal teh dveh kultur, kot se dogaja nekaterim iz druge ali tretje generacije priseljencev, ki odraščajo v tem okolju.

Otroštvo ste preživeli v Zenici, mladost, ki najbolj oblikuje človeka, pa v Straži.

Straže nikoli nisem vzel za svojo. Ko smo se preselili v Stražo, sem izgubil stik s svojo generacijo. Vrstniki so se mi zdeli dolgočasni. Bil sem urbani mulec, ki je že obiskoval koncerte bendov, kot so Ribja čorba, Atomsko sklonište, Azra, v Straži pa ljudje za te skupine sploh še slišali niso. To, da sem takrat spoznal Braneta Konciljo, ki je bil sicer deset let starejši, in prek njega našel nekaj intelektualno stimulativnega, ustvarjalnega, je bilo zame v tistem trenutku odrešitev. Pa k vam na ZSMS sem prihajal, da sem se z vami lahko pogovarjal o vseh stvareh, o katerih se v Straži nisem mogel z nikomer.

Če bi se iz Zenice preselili kam drugam, v neko urbano okolje, bi se moje življenje odvilo drugače, moja kariera bi bila čisto drugačna. Morda sploh ne bi zašel v alternativne vode, v film. Morda bi bil danes pravnik.

Kaj vas je pripeljalo v film?

Najprej MKC TV. Marjan Moškon, oče mojega srednješolskega prijatelja Jureta Moškona, je nam mladim dal izjemno priložnost, da se izražamo. Jure me je povabil k oddaji in takrat smo delali skeče, na primer tistega o vlaganju certifikatov v certifikis. Pa hodila sva snemat reportaže na koncerte alternativnih bendov po vsej Sloveniji za oddajo Le vkup, le vkup, uboga gmajna. In na filmsko delavnico Joce Jovanovića o filmskem mišljenju nas je poslal. Pisal sem tudi za časopise, tudi za Dolenjski list, sodeloval v uličnem teatru, se ukvarjal s fotografijo in šel družini na živce, ko sem v kopalnici razvijal fotografije. Postal sem inženir prometa in bil faliran študent matematike.

Vse, kar sem počel, se je pozneje izkazalo za uporabno in se »poklopilo« v filmskem mišljenju. Na primer, ko sva z Varjo Močnik montirala film Naprej. V filmu je dialoški prizor. V nekem trenutku je opazila, da si podzavestno nekaj pišem na papir. V binarni kodi sem računal, koliko različnih variacij obstaja, po katerih lahko zmontirava prizor. Popolnoma matematičen pristop.

Na tak način sta se v filmu Kdor ne skače znašli tudi kulturi, ki ju nosim v sebi. Celo zgodbo sem v bistvu lahko zaznal skozi doživetje nekoga, ki nekaj je, malo pa tudi ni. Ko so v devetdesetih letih nekateri nosili bedže z napisom Slovenec sem do konca, sem si naredil bedž Slovenec sem do polovice. Danes bi lahko rekel, da sem Slovenec do treh četrtin. Moja bosanska identiteta ostaja le še kot nekakšen manjši moment, ki me še definira.