"Čebele so moje ljubice, brez njih ne morem''. Žena ga podpira.
Letošnje leto je praznično za Čebelarsko društvo Šentjernej.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Praznujejo 120 let, odkar je bila ustanovljena čebelarska podružnica v Št. Jerneju, kar pomeni, da društvo sodi med najstarejša čebelarska društva v Sloveniji.
Šentjernejski čebelarji – v društvu jih je 72 - so jubilej proslavili danes in sicer s pestrim celodnevnim dogajanjem. Dopoldne niso umanjkali na Šentjernejski tržnici, kjer so se s z medenimi izdelki in pridelki predstavljali na več stojnicah v šotoru pred kulturnim centrom.
Mnogo stojnic
Obiskovalci so lahko okušali različne vrste medu, domače medeno pecivo, medeno žganje, čaj z medom in društveno medico, ki je bila narejena prav za jubilej.
Na voljo so bile tudi dobrote šentjernejskih kmetij. Poleg čebelarskega društva so se predstavili: Društvo kmetic Šentjernej, Kartuzija Pleterje, Evin gaj, kmetija Frančič, Kmetija Kosmač, Čebelarstvo Poldi, Laserček – Mateja Škedelj in vinogradništvo Štemberger.
Čebelarska oprema in panjske končnice
V Kulturnem centru Primoža Trubarja je bila na ogled zanimiva razstava čebelarske opreme, po kateri so z veseljem vodili čebelarji, ter likovna razstava panjskih končnic, ki so jih izdelale članice likovne skupine DU Šentjernej Harmonija.
Sodelovale so Marina Bučar, Boža Jambrek, Darja Kovačič, Branka Kragolnik, Roman Planko, Minka Smolič in Vida Trenz.
Likovniki so motive našli v starih knjigah, so pa zelo različni: od kmečkih del, petelina, cvetja, do pleterskega meniha, samostana itd.
Stara čebelarska oprema
O čebelarski razstavi je vedel veliko povedati čebelar Martin Premru. Predstavil je tudi sto let stara satna točila za med starih čebelarjev, ki se danes ne uporabljajo več, lesena nosila za čebele za na pašo, ometalnike, posode za prevoz čebel, razne panje, modele za vlivanje satnic, metlice, matičnice, kadilnike, stare posode za med, preše za vosek.
Prvič do svojih prostorov, nov prapor
ČD Šentjernej se ob jubileju veseli tudi novih društvenih prostorov na Trubarjevi 5.
»To je za nas velika pridobitev, saj do sedaj svojih prostorov nismo imeli. Bila sta dva poskusa: enkrat Pleterski hram, ki je žal pogorel, tudi nova lokacija ni uspela, zdaj pa bomo imeli dobre pogoje za društveno delovanje,« pove Boštjan Košir, ki društvo vodi tretje leto. Sam ima doma sedem panjev, imel pa je že tudi 38 družin.
Ob jubileju so se šentjernejski čebelarji razveselili tudi novega prapora.
Čebelarstvo je zahtevno
V društvu je dve tretjini starejših čebelarjih, ostalo so mlajši, nekaj je celo srednješolcev.
»Za podmladek skrbimo, a treba je vedeti, da je čebelarstvo zahtevna stvar, ker je sezonsko v poletnem času, kar pomeni veliko odrekanja pri dopustih ipd., tako da se veliko mladih navduši in loti čebelarjenja, a to obdržati je pa izziv. Mnogi odnehajo.«
Akademija in film
Na slavnostni akademiji, ko so si obiskovalci lahko ogledali tudi film na temo čebelarstva, ni manjkalo gostov, predstavnikov Čebelarske zveze Slovenije in Regijske čebelarske zveze Petra Pavla Glavarja, saj so njihovi člani.
Prišlo je tudi veliko predsednikov čebelarskih društev Dolenjske. Vsi so čestitali Šentjernejčanom za visok jubilej.
Pestra zgodovina društva
Po ustanovitvi čebelarske podružnice leta 1906 čebelarstvo med prvo svetovno vojno ni zamrlo, pravega razvoja in napredka pa ni bilo.
Kasneje so se spet bolj povezali pred začetkom druge svetovne vojne, ki je terjala veliko žrtev tudi med čebelarji. Po vojni so bili kot čebelarska družina Šentjernej organizirani v podružnico čebelarske zadruge, povsem na novo pa je društvo zaživelo leta 1978.
Leta 1990 so organizirali prvi čebelarski praznik v Šentjerneju in ga še dvakrat ponovili, razvili so društveni prapor, povezali so se z drugimi čebelarskih društvi, tudi na mednarodni ravni, in še vedno sodelujejo s Poljaki.
Čebelarji so danes dejavni v občini. Sadijo avtohtone medovite rastine, sodelujejo pri tradicionalnem medenem zajtrku v šoli in vrtcu, na dnevih odprtih vrat čebelarjev, čebelarskih stojnicah in povorka ob občinskem prazniku. Trudijo se, da bi čebelarstvo živelo naprej.
Tone ne more brez čebel
Med njimi je tudi 75-letni Tone Pavlič iz Orehovice, ki je čebelar od 15. leta naprej.
»Vseskozi imam, čebele, čeprav sem hodil v službo in doma smo imeli manjšo kmetijo. A za čebele ni nikoli zmanjkalo časa. To so moje ljubice, brez njih ne morem, z njimi živim,« se nasmeje in pove, da ga je za ta hobi navdušil Čičetov stric, ki je imel čebele. In jih je hodil gledat k njemu. On mu je tudi prvi dal čebele.
Med služenjem vojske jih ni zapustil – zanje je skrbela sestra in dopisovala sta si tedensko, kako je s čebelami in kaj naj naredi. Ko je Tone prišel domov, jih ni bilo več šest, ampak 12 družin. Ob ženitvi leta 1972 je imel že 24 družin.
Navdušil zeta, vnukinji ...
Največ jih je imel 80 družin in z njimi je šel na pašo tudi na Hrvaško, po Liki, Gorskem Kotarju, v Kutino, Gradiško … Ponekod je bila repica, kutina, pa kostanj …
»Bilo je lepo, zelo lepo so nas ljudje sprejeli, nekaj so dali na čebele in mi smo se lepo oddolžili,« pove Tone in pove, da zdaj prideluje zlasti cvetličnega in kostanjevega. Brez težav ga proda doma. Tone ima zdaj 30 družin in dokler se bo dalo, bo vztrajal.
»Čebele mi pomenijo vse. Od njih se lahko res veliko naučimo: pridnosti, organiziranosti ...,« pove čebelar Tone, ki je vesel, da ga vseskozi podpira žena Mimi. Za čebelarstvo je navdušil zeta, morda pa gresta po njegovih stopinjah tudi vnukinji …
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
