I. V.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ne gre za priznanje za enkratno dejanje, enkraten uspeh, gre za priznanje za nekaj, kar si uspešno počel tako rekoč vse življenje, za pomemben prispevek v družbi. Nedvomno je tak tudi prispevek, ki ga je novomeškemu in slovenskemu športu dal Darko Cujnik, nekdanji vrhunski atlet in športni pedagog iz Novega mesta.

· Priznanja v športu

Darko Cujnik in Janez Ilc med dobitniki Bloudkovih plaket

Darko Cujnik je bil prvi Jugoslovan, ki je kopje vrgel dlje od 80 m. Na tekmi evropskega pokala v Zagrebu ga je zalučal kar 83,56 m, kljub obupnim razmeram za vadbo tako širokega nabora disciplin, kot jih vsebuje deseteroboj, pa je bil tudi najboljši deseterobojec v nekdanji državi in je na sredozemskih igrah v Splitu v tej disciplini osvojil srebro.

Verjetno se je Darko Cujnik s svojim razkošnim talentom v Novem mestu pojavil prezgodaj, v času, ko so bili tekaška steza in vsa zaletišča na novomeškem stadionu še prekriti z lešem, ko ni bilo blazin za skok s palico, celo palice ni imel klub, in je atletom pozimi ostala le vadba na parketu v telovadnici in v kleti objekta na stadionu, kjer je bilo na voljo nekaj osnovnih uteži. Prvi sprinterski trening je bil mogoč šele maja.

Poleg tega ni bilo niti trenerjev, ki bi se res dobro spoznali na posamezne discipline. Le ko je bil v vojski v Zagrebu, je lahko vadil pod nadzorom pravega strokovnjaka, in v Sarajevu, pred evropskim pokalom v Zagrebu, ko ga je za kratek čas vzel v roke ruski trener za deseteroboj in ga pripravil na rekordni met. Danes si takih razmer za trening skokov, sprinta in metov, kot so bile tedaj v Novem mestu, ni mogoče niti zamisliti.

Darko Cujnik se je s športom, tako kot večina njegovih vrstnikov, srečal na vaškem nogometnem igrišču. Nogomet je igral za ekipo Regrče vasi pa rokomet in košarko za šolsko ekipo. Njegovo rokometno znanje, hitrost, odriv in močan met so izkoristili tudi v Krškem, kjer je obiskoval srednjo elektro šolo, in ga je Rudi Iskra hitro vtaknil kar v člansko rokometno vrsto ter ga peljal na njegovo prvo atletsko tekmo.

Ko je izjemno nadarjenega mladeniča opazil novomeški atletski trener Marijan Špilar in ga povabil v atletski klub, je ta hitro obvladal vse, kar je prijel v roke, tako da je bila odločitev za mnogoboj tako rekoč logična, še posebej pa mu je ležalo kopje, ki ga je že na prvi tekmi vrgel čez 60 m, po dobrem letu treninga je bil še kot mladinec slovenski članski prvak. Pri dvajsetih letih je jugoslovanski rekord v metu kopja povsem približal meji 80 m, dve leti pozneje pa ga je pomaknil na 83,56 m.

A tako kot so bile tedaj v Novem mestu slabe razmere za vadbo, je bila temu primerljiva tudi športna medicina. Ko je staknil za deseterobojce, ki so običajno precej pretežki za skok v višino, tipično poškodbo ligamenta na pogačici, je moral zdravstveno pomoč poiskati v Nemčiji, kamor se je odpravil kar s svojim fičkom. Znani ortoped, ki je bil med drugim tudi zdravnik smučarske reprezentance, mu je svetoval, naj, če ga boli, neha metati. 

Poškodbe in novo kopje z drugačnim težiščem, ki se mu ni najbolje uleglo v roko, ter odločitev selektorja državne reprezentance, ki ga, čeprav je bil tisto leto državni prvak, ni uvrstil v izbrano vrsto, so vplivali na Darkovo odločitev, da leta 1986, pri sedemindvajsetih letih, konča tekmovalno pot.

Toda od atletike se ni nikoli zares poslovil. Kot profesor športne vzgoje je med najzaslužnejšimi, da je atletska vrsta Osnovne šole Grm že desetletja ves čas v slovenskem vrhu in da novomeški atletski klub v svoje vrste znova in znova dobiva nadarjene športnike.