Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Vedno sem si govorila: lepo je potovati, še lepše pa se je vrniti domov. Zato sem s selitvijo v tujino tudi sama sebe presenetila. A če imaš ob sebi ljubljenega človeka, je mnogo lažje,« se nasmehne.

Močno je navezana na Slovenijo, sestrino in širšo družino, prijatelje. To ljubezen je prenesla tudi na hčerki dvojčici, 19-letni Ello in Tayo, ki, mimogrede, odlično govorita slovensko. »Mož Jason je zelo srčen in ve, koliko mi pomenijo domači. Ko sva se odločala za selitev v Avstralijo, sva se dogovorila, da bom lahko vsaj enkrat na leto obiskala Slovenijo. Njegova podpora in razumevanje mi to omogočata. In tudi on gre rad v Slovenijo, če mu le čas dopušča,« pove Polona. »Tudi letos pridemo junija in julija. Dekleti, ki ob rednem študiju tudi pridno delata, sta si letalske vozovnice kupili kar sami, tako zelo si želita priti.«

Osebni arhiv

Ljubezen do jezikov in potovanj

Polono so že od mladosti navduševala potovanja in učenje tujih jezikov. Poleg angleščine se je na novomeški gimnaziji učila nemščino, po pouku italijanščino in francoščino, med študijem na ekonomski fakulteti pa še španščino.

»Starša sta moje veselje do jezikov podpirala in me kar hitro poslala v svet, najprej pri šestnajstih v Anglijo na tečaj angleščine, nato pa še v Avstrijo, kjer sem izpopolnjevala nemščino,« pripoveduje. Avstralijo je prvič obiskala leta 1998, ko ji je s skupino študentskih »sotrpinov« in ob pomoči nekaj sponzorjev uspelo organizirati strokovno ekskurzijo v deželo »tam spodaj«.

Osebni arhiv

Moža Avstralca spoznala v Ekvadorju

Še kot študentka je nekega dne v časopisu opazila oglas za turistične vodnike po Evropi. Bila je sprejeta in kmalu je začela delati kot t. i. tour director.»Tempo je bil zelo intenziven. Spala sem po šest ur na noč, čez dan pa organizirala izlete in vodila skupine, pogosto po petdeset ameriških turistov, po Evropi. Deset dni – osem držav. Delo je bilo naporno, a mi je dalo ogromno samozavesti. Moja ‘pisarna’ so bila mesta, kot so Benetke, Rim, Pariz, Amsterdam, Luzern,« se spominja.

Ker je bilo delo sezonsko, si je pozimi pogosto vzela čas za lastna potovanja. Tako se je leta 2001 s prijateljicami odpravila v Južno Ameriko, kjer je v Ekvadorju, na 4.000 metrih nadmorske višine na pobočju vulkana Cotopaxi, spoznala sproščenega in nasmejanega Avstralca Jasona. »Ker je bilo na tej višini ledeno mrzlo, mi je posodil svojo jakno, in tako se je začela najina zgodba.«

Čez slabi dve leti je postal njen mož. »Mama in oče sta večkrat rekla, da sem s potovanj vedno prinašala darila, takrat pa sem domov pripeljala kar Avstralca.« Istega leta se je preselila v London, kjer je bil Jason zaposlen v banki.

Osebni arhiv

»Mednarodna« poroka na Mokricah

Jeseni leta 2002 sta se poročila na gradu Mokrice. Na poroko so prišli prijatelji in sorodniki iz Anglije, Avstralije, Avstrije, zato je bil ta njun posebni dan tudi lepo mednarodno obarvan.

Po poroki se je zaposlila v komerciali pri eni od velikih spletnih turističnih agencij, kar ji je omogočalo številna službena potovanja po svetu. Na marsikateri poti se ji je pridružil tudi Jason, tako sta skupaj raziskovala Evropo, Azijo, Afriko.

Leta 2006, ko sta se jima v Londonu rodili dvojčici Ella in Taya, pa se je njuno življenje začelo vrteti okoli nove, najlepše pustolovščine – družine. Čez tri leta so se iz Londona zaradi Jasonove službe preselili v Švico, leto pozneje pa v Avstralijo, v Sydney.

Osebni arhiv

Od davčne svetovalke do učiteljice slovenščine

Mož Jason dela v financah, še letos pa načrtuje odpreti svoje podjetje. Ella in Taya pridno študirata, prva podjetništvo, druga program politične vede, filozofijo in ekonomijo. Polonin vsakdan pa je trenutno prepleten s poučevanjem slovenščine po spletu. »Zdi se mi, kot da s tem ohranjam košček Slovenije tudi tukaj, daleč od doma. Moji študenti so večinoma partnerji Slovencev ali potomci slovenskih izseljencev, predvsem iz Avstralije, ZDA, Kanade.«

V Avstraliji je sicer v teh letih opravljala precej različnih poklicev. Delala je v banki na področju kontrole in analize podatkov, bila vodja prodaje in operacij v podjetju, ki se ukvarja z izobraževanjem in inštruiranjem, nekaj časa je delala tudi kot davčna svetovalka. Pridobila je tudi licenco za »poročno slavnostno govornico«, kar pomeni, da lahko uradno poroča pare, del prostega časa pa namenja tudi prostovoljstvu in kot mentorica dela s srednješolci s socialnimi ali osebnimi stiskami.

Osebni arhiv

Kot vsako veliko mesto, pa vendar drugačno

Strast do spoznavanja tujih dežel sta z možem prenesla tudi na hčerki. Tako se vsako leto odpravijo na kak oddaljen košček sveta, v zadnjih dveh letih so se tako potepali po Vietnamu, Laosu, Kambodži, raziskovali avstralski otok Hamilton na Velikem koralnem grebenu in Havaje.

Življenje v Sydneyju je sicer podobno kot v vsakem velikem mestu, pravi. Tempo je hiter, možnosti za delo so velike, še posebej za mlade, a tudi življenjski stroški so zelo visoki. »Po drugi strani pa Sydney ne deluje kot tipična velemestna džungla. Obdajajo ga čudovite plaže, ki ljudem omogočajo, da veliko časa preživijo na prostem.«

Osebni arhiv

Pogreša družino in Adlešiče

Čeprav se je na življenje v Avstraliji povsem navadila, ji misli pogosto zatavajo v Slovenijo. »Najbolj pogrešam preproste stvari, ki jih doma jemljemo skoraj za samoumevne, denimo mamino potrpljenje in srčnost. Ter seveda njeno govejo juho, ki je po 26-urnem letu, ko prispemo v Slovenijo, najboljša na svetu! Pa očijeve modrosti, sestrine zdravstvene nasvete in njen humor, ki me vedno spravi v dobro voljo. In seveda vso njeno družino, ki nas vedno sprejme s toliko ljubezni.« 

Osebni arhiv

Poseben prostor v njenem srcu pa imajo Adlešiči, kjer sta s sestro Katjo na domačem vikendu preživljali skoraj vse počitnice. »Zbrali smo se bratranci, sestrične, tete, strici, kdaj tudi kaj zapeli ali ušpičili kakšno neumnost. Vedno je bilo živahno in veselo. To tradicijo skušam obdržati, kadar pridem v Slovenijo,« pravi.

Najbližje so ji prav ti preprosti trenutki – dolgi pogovori s sorodniki, prijatelji in večeri ob skupni mizi, dobri hrani in smehu, dodaja. »To so spomini, ki ostanejo s tabo, kjer koli na svetu živiš.«

Arhiv DL