Ljudje ob Kolpi: Niko Belopavlovič
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Niko Belopavlovič, politik, športni funkcionar
Rojen 18. maja 1921 na Hrastu pri Jugorju (Bela krajina), umrl 1. aprila 2012 v Ljubljani
Rodil se je v kmečki družini in osnovno šolo obiskoval na Suhorju, nato pa je nadaljeval v trgovski šoli in vse do leta 1941 delal kot trgovec. Precej se je ukvarjal tudi s kolesarstvom. Po okupaciji je odšel v partizane in tam opravljal različne funkcije v organizaciji SKOJ, bil pa je tudi udeleženec I: zasedanja SNOS v Kočevju. Na osvobojenem ozemlju v Beli krajini je organiziral različne športne aktivnosti.
Po končani vojni 1945 leta je bil med ustanovnimi člani Zadruge Elan v Begunjah iz katere se pozneje razvije tovarna Elan in tudi Zadruge Mladinska knjiga v Ljubljani, ki pozneje postane Založba Mladinska knjiga. V letih 1947-49 je bil poslan v politično šolo Đuro Đakovič v Beograd. Opravljal je številne funkcije: inštruktor Zveze protifašistične mladine v Beogradu, sekretar SKOJ-a v Mariboru, predsednik Okraja Črnomelj, podpredsednik in predsednik Okraja Novo mesto, v Izvršnem svetu Slovenije je bil sekretar za turizem… Dvanajst let je bil direktor časopisne hiše Delo, ob tem pa tudi več mandatov delegat v Skupščini RS in član CK ZKS in en mandat delegat v Zvezni skupščini.
Predsednik Smučarske zveze Slovenije je bil v obdobju 1963-1974, Organizacijski komite Planica pa je vodil v letih 1963-1986. Zaslužen je za izgradnjo letalnice, ki sta jo konstruirala brata Gorišek, prav tako pa za izvedbo prvega svetovnega prvenstva v smučarskih poletih 1972 leta v Planici.
Že kot upokojenec je dosegel, da je Delo v okviru aktivnosti »Nič nas ne sme presenetiti – NNNP« (Jugoslovanske oblasti so s tem sloganom državljane nenehno pripravljale na vojno…) kot rezervno lokacijo za Delovo tiskarno v vojnih razmerah izbrala Belo krajino. Namreč po nalogu ministrstva za informiranje so morali vsi pomembni mediji najti rezervne lokacije za primer vojne …).
Tako so po Titovi smrti 1980 leta v pravoslavni vasici Bojanci z državnim denarjem pričeli z aktivnostmi urejanja stavbe opuščene šole v kateri pouka ni bilo od leta 1964 in jo preuredili v vaški in gasilski dom, ter v njem postavili »tajno tiskarno«, ki naj bi v vojnih razmerah natisnila 20.000 izvodov Dela v B5 formatu. Propadajoča stavba je tako dobila novo funkcijo, vaščani pa so ob tem uspeli izboljšati ali izgraditi tudi drugo pomembno infrastrukturo: elektro omrežje, vodovod, cesto, telefon. Tiskarna je bila zagnana samo enkrat – poskusno leta 1986.
Niko Belopavlovič je med drugim tudi prejemnik Bloudkove nagrade 1972.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.