Mesojedec razkril svoj predlog: Prehodno naselje za 10 do 15 romskih družin
Četrt stoletja opozoril in neuspehov: kaj bi bilo treba narediti drugače? ''Po 24 letih ne želimo več samo opozarjati. Želimo sodelovati pri rešitvah,'' pravi koordinator Ljudske iniciative Dolenjske.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Silvo Mesojedec se z romsko problematiko ukvarja že od leta 2002. Začelo se je z njegovo izvolitvijo v Svet Krajevne skupnosti Bučna vas, na območju katerega je tudi Žabjak, eno največjih romskih naselij v Sloveniji. Leta 2005 je na njegovo pobudo nastala Regijska civilna iniciativa za reševanje romske problematike, danes pa je koordinator Ljudske iniciative Dolenjske, ki povezuje lokalne iniciative z območij, kjer se prebivalci soočajo s težavami pri sobivanju z delom romske skupnosti. Z njim smo se pogovarjali o njegovi 24-letni poti, razlogih za nastanek civilnih iniciativ, dosedanjih neuspehih in predvsem o tem, kaj bi bilo po njegovem mnenju treba narediti drugače.
Silvo Mesojedec, vaše ukvarjanje z romsko problematiko traja že 24 let. Kako se je vse skupaj začelo?
Leta 2002 sem bil izvoljen v Svet Krajevne skupnosti Bučna vas. To ni bila odločitev, da se bom naslednjih 24 let ukvarjal z romsko problematiko. Vendar sem zelo hitro ugotovil, da se kot krajevna skupnost ne moremo izogniti vprašanjem, povezanih z Žabjakom.
Žabjak je del naše krajevne skupnosti in ljudje, ki tam živimo, smo se z različnimi težavami soočali vsak dan. Zato sem se začel spraševati, zakaj se določene stvari ne rešujejo in kdo je za to odgovoren.
Zelo hitro sem spoznal, da samo lokalna skupnost ne more rešiti problema, ki ima toliko državnih, socialnih, varnostnih, izobraževalnih in drugih vidikov.
Zato ste leta 2005 predlagali povezovanje občin?
V njej so bili predstavniki različnih občin. Bistvo je bilo preprosto: če ima ena občina problem, ga lahko država še nekako spregleda. Če pa imajo podobne težave številne občine na celotnem območju jugovzhodne Slovenije, je jasno, da ne gre več samo za lokalni problem.
Želeli smo državi povedati, da potrebujemo sistemske rešitve.
Kaj ste takrat pričakovali od države?
Predvsem to, da bo prisluhnila ljudem, ki živijo na terenu. Mi nismo govorili samo o problemih. Opozarjali smo nanje in hkrati predlagali tudi rešitve.
Toda skozi leta smo ugotavljali, da se je politika večinoma ukvarjala z novimi strategijami, programi in posameznimi ukrepi, medtem ko so problemi na terenu ostajali oziroma se ponekod še povečevali.
Naša največja težava je bila, da se je odločitve sprejemalo brez dovolj neposrednega poslušanja ljudi, ki s posledicami teh odločitev živijo vsak dan.
Ali menite, da je država pri tem popolnoma odpovedala?
Ne bi rekel, da ni bilo narejeno nič. Bilo je veliko programov, projektov in vloženega denarja. Problem je predvsem v rezultatih.
Če po več desetletjih še vedno govorimo o otrocih, ki ne dokončajo osnovne šole, o odraslih, ki so dolgotrajno odvisni od socialnih transferjev, o nelegalnih objektih, varnostnih težavah in slabem sobivanju, potem moramo imeti dovolj poguma priznati, da dosedanji pristopi niso dali rezultatov, ki smo jih pričakovali.
Ni dovolj vprašanje, koliko denarja smo porabili. Pravo vprašanje je, kaj smo s tem denarjem dosegli.
Pogosto poudarjate, da ne smemo govoriti o vseh Romih kot o problemu. Zakaj?
Ker to preprosto ne bi bilo pošteno.
V vseh teh letih sem spoznal tudi Rome, ki si želijo urejenega življenja, zaposlitve, izobraževanja otrok in normalnega sobivanja. Nekateri me tudi sami pokličejo in povedo, da se ne strinjajo z ravnanjem posameznikov iz svoje skupnosti.
Zato vedno poudarjam: ne govorimo o kolektivni krivdi. Govorimo o odgovornosti posameznika za njegova dejanja.
Če nekdo spoštuje zakon, dela, skrbi za otroke in želi živeti urejeno, mora imeti možnost za takšno življenje. Če nekdo krši zakon, ogroža druge ali ne izpolnjuje svojih obveznosti, pa mora za to nositi odgovornost. Enako kot kdorkoli drug.
Prav zaradi teh izkušenj je kasneje nastala Ljudska iniciativa Dolenjske (LID)?
Danes povezuje ljudske iniciative oziroma civilne skupine z območij Brežic, Krškega, Šentjerneja, Škocjana, Novega mesta, Trebnjega, Grosuplja in Roje v Ljubljani.
To niso ljudje, ki bi problem poznali samo iz časopisov ali televizije. To so ljudje, ki se z njim srečujejo vsak dan.
Kaj je po vašem mnenju največja prednost LID?
Naše največje bogastvo so izkušnje s terena.
Imamo ljudi, ki poznajo problematiko več desetletij. Imamo ljudi iz različnih občin, različnih poklicev in z različnimi izkušnjami. Med nami so tudi ljudje, ki so bili neposredno vključeni v reševanje posameznih problemov.
Zato menim, da lahko državi ponudimo nekaj, česar ji pogosto primanjkuje – pogled s terena in konkretne predloge.
Ne želimo biti samo kritiki. Želimo biti tudi del rešitve.
Leta 2025 ste pripravili celovit program socialne in delovne aktivacije. Zakaj ste se odločili prav za to?
Ker menimo, da je eden od ključnih problemov sedanji sistem, v katerem lahko človek desetletja ostane odvisen od socialnih transferjev, ne da bi prišlo do dejanske spremembe njegovega položaja.
Naš program smo zato naslovili »Od pasivne podpore k aktivni prihodnosti«.
Predlagali smo več konkretnih rešitev. Ena od njih je vzpostavitev aktivacijskih centrov za delo in usposabljanje, kjer bi ljudje pridobivali delovne navade in se usposabljali za poklice, za katere potrebujemo delavce.
Poseben del programa je namenjen mladostnikom, ki opustijo šolanje. Če ima mlad človek pri 16, 17 ali 18 letih le nekaj razredov osnovne šole, ga ne smemo prepustiti ulici in socialnim transferjem. Potrebujemo program, ki ga pripelje nazaj v izobraževanje, do poklicne kvalifikacije in nato do dela.
Program ste predstavili tudi v Državnem zboru?
To je bil za nas pomemben korak. Pokazali smo, da civilna iniciativa ni samo skupina ljudi, ki opozarja na težave, ampak lahko pripravi tudi konkreten program.
Toda naša želja ni, da bi država naš dokument samo prebrala. Želimo, da ga vsebinsko obravnava in skupaj z nami preveri, kaj je mogoče uresničiti.
Letos ste naredili še korak naprej in organizirali štiri posvete. Zakaj?
Ker smo želeli pred pripravo naslednjih predlogov slišati čim več različnih strani.
Pred novo vlado smo začeli serijo regijskih posvetov, na katere smo vabili predstavnike državnih institucij, lokalnih skupnosti, policije, centrov za socialno delo, zavoda za zaposlovanje, pravosodja in drugih institucij, ki se vsak dan srečujejo s to problematiko. Vabili smo tudi predstavnike romske skupnosti.
Naredili smo štiri posvete. Razprave so bile različne, vendar je bilo pomembno, da smo na enem mestu soočili različne poglede in izkušnje.
Kaj boste naredili z ugotovitvami teh štirih posvetov?
Iz vseh štirih posvetov bomo pripravili skupen povzetek ugotovitev in konkretne predloge.
Ne želimo še enega dokumenta, ki bo končal v predalu.
Pripravili ga bomo v tiskani obliki in ga predstavili javnosti. Poslali ga bomo Vladi Republike Slovenije, pristojnim ministrstvom in drugim institucijam.
Tokrat pričakujemo nekaj drugega kot v preteklosti. Pričakujemo, da bo država prepoznala, da na drugi strani nima samo kritikov, ampak ljudi, ki imajo izkušnje, znanje in voljo sodelovati.
Kaj konkretno pričakujete od države?
Predvsem tri stvari.
Prvič, da posluša ljudi s terena.
Drugič, da začne meriti rezultate svojih ukrepov. Pri vsakem programu mora biti jasno, kaj želimo doseči, v kakšnem času in kdo je za to odgovoren.
In tretjič, da je pripravljena sodelovati z ljudmi, ki imajo konkretne predloge.
Ne pričakujemo, da bo država avtomatično sprejela vse naše predloge. Pričakujemo pa, da jih bo obravnavala resno in skupaj z nami preverila, kaj je mogoče narediti.
Kakšna bi bila po vašem mnenju uspešna politika do romske problematike?
Takšna, ki bi združila pravice in odgovornosti.
Romi imajo enake pravice kot vsi drugi državljani. Toda enako morajo veljati tudi obveznosti – spoštovanje zakonov, obiskovanje šole, plačevanje obveznosti, delo za tiste, ki so za delo sposobni, in odgovornost za lastna dejanja.
Socialna pomoč mora pomagati človeku, da se postavi na noge. Ne sme pa postati trajen nadomestek za delo in vključevanje v družbo.
Pri otrocih moramo biti še posebej dosledni. Če mlad človek zapusti šolo brez osnovne izobrazbe, smo kot družba odpovedali. In če to ponavljamo iz generacije v generacijo, samo prenašamo problem naprej.
Kaj pa nelegalna naselja? Je legalizacija rešitev?
Sama legalizacija po mojem mnenju ne more biti cilj.
Če legaliziramo objekte, ne da bi hkrati rešili vprašanja odgovornosti, izobraževanja, zaposlovanja in vključevanja v družbo, bomo rešili predvsem formalni status objektov, ne pa problema.
Žabjak je zame osebna izkušnja štiriindvajsetih let. Zato težko sprejmem idejo, da bomo s še enim podobnim pristopom čez nekaj let dobili drugačen rezultat.
Potrebujemo model, ki bo povezoval bivanje, delo, izobraževanje, odgovornost in nadzor.
Imate tudi konkreten predlog za takšen model?
Da. Menim, da bi bilo smiselno pripraviti pilotni projekt postopne in pogojene integracije.
Na primerni lokaciji bi uredili manjše prehodno naselje z največ približno 10 do 15 mobilnimi stanovanjskimi enotami. Vanj bi bile vključene skrbno izbrane družine, ki bi bile pripravljene sprejeti jasna pravila.
Vsaka družina bi imela najemno pogodbo in jasno določene obveznosti. Plačevati bi morala dogovorjeni delež stroškov bivanja, elektrike, vode in drugih storitev.
Delovno sposobni odrasli bi se morali vključiti v program delovne aktivacije – javna oziroma družbeno koristna dela, usposabljanje in nato postopno vključevanje na trg dela.
Poseben poudarek bi bil na otrocih in mladostnikih. Redno obiskovanje šole bi bil eden od temeljnih pogojev. Za mlade, ki so že izpadli iz šolskega sistema, bi pripravili individualen program dokončanja osnovne šole in poklicnega usposabljanja.
Družinam bi bila zagotovljena strokovna pomoč, vendar bi bila pomoč povezana z odgovornostjo in napredkom.
Vse bi bilo treba spremljati z merljivimi kazalniki: obisk šole, dokončanje izobraževanja, vključevanje v delo, zaposlitve, plačevanje obveznosti, kršitve pravil in napredovanje družin.
In kar je najpomembneje – projekt bi moral imeti konec. Cilj bi moral biti, da se družine v treh do petih letih postopoma preselijo v običajno bivalno okolje in postanejo čim bolj samostojne.
To ne bi bilo novo trajno romsko naselje. To bi bil prehodni model integracije, ki bi ga bilo mogoče spremljati, meriti in po potrebi spremeniti.
Po 24 letih delovanja ste verjetno doživeli tudi veliko razočaranj. Kaj vas še vedno žene?
Predvsem ljudje, ki jih srečujem.
Ko vam človek pove, da se boji za svoje otroke, vnuke ali za lastno varnost, ne morete preprosto reči, da to ni vaš problem.
Po drugi strani pa srečujem tudi Rome, ki si želijo drugačnega življenja in ki se sami ne strinjajo z ravnanjem nekaterih posameznikov. Tudi njim dolgujemo boljši sistem.
Zato ne želim obupati.
Toda hkrati po 24 letih ne morem več sprejeti tega, da samo opozarjamo in čakamo.
Kaj bi bil za vas znak, da se je politika končno začela spreminjati?
Da bi nekdo iz države rekel: »V redu. Slišali smo vas. Poglejmo, kaj od vaših predlogov lahko izvedemo.«
Potem pa bi sedli za mizo in skupaj pripravili konkreten program z roki, odgovornimi institucijami in merljivimi rezultati.
Ne potrebujemo še ene strategije, ki bo lepo napisana. Potrebujemo ukrepe, pri katerih bomo čez tri ali pet let lahko pokazali rezultat.
Kaj pa sporočilo prebivalcem jugovzhodne Slovenije?
Mislim, da si vsi zaslužimo isto stvar – mirno življenje.
To velja za večinsko prebivalstvo in velja tudi za Rome.
Večina ljudi si želi normalnega življenja: da gre otrok varno v šolo, da človek lahko pride domov brez strahu, da je njegova lastnina varna in da lahko družina načrtuje svojo prihodnost.
Tudi Romi si zaslužijo možnost, da živijo drugače, če so se za to pripravljeni odločiti.
Zato moj cilj ni konflikt med ljudmi. Moj cilj je, da se vzpostavi sistem, v katerem bodo pravice, dolžnosti in odgovornost veljali za vse.
In kaj lahko pričakujemo od LID v prihodnje?
LID bo še naprej opozarjala, vendar želimo narediti korak naprej.
Po štirih posvetih imamo veliko gradiva in izkušenj. Zdaj moramo vse to pretvoriti v konkreten dokument s predlogi.
Nato bomo ta dokument predstavili javnosti, ga poslali vladi in ministrstvom ter jih pozvali k sodelovanju.
Naša želja je zelo jasna: ne želimo biti samo tisti, ki opozarjajo, da nekaj ne deluje. Želimo sodelovati pri oblikovanju rešitev.
Jugovzhodna Slovenija si po 24 letih zasluži več kot nove obljube.
Zasluži si začetek učinkovitega reševanja problema.
In če lahko pri tem pomagamo s svojim znanjem, izkušnjami in konkretnimi predlogi, potem smo pripravljeni sodelovati.
Ne zahtevamo, da država sprejme vse, kar predlagamo. Zahtevamo pa, da nas posluša.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
